Morda eno največjih vprašanj , ki si ga v življenju vsakdo zastavi prej ko slej, je: kaj se zgodi z nami po smrti? Odgovor nanj  osvetljujejo vsaj malo obsmrtna doživetja, ki  morda kažejo na možnost nadaljevanja življenja po smrti. Ta pojav je znanstvenike in paranormalne raziskovalce razdelil na dva tabora: za prve so obsmrtna doživetja zgolj opis umiranja in telesnih simptomov v zadnjih trenutkih, preden človeški um zdrsne v pozabo, za druge pa dokaz, da ima človek dušo, ki živi naprej po telesni smrti. Obsmrtna doživetja so zabeležena že v starodavni Tibetanski in Egipčanski knjigi smrti, opisal pa jih je tudi grški filozof Platon.  Danes po statističnih raziskavah poroča o tovrstnih doživetjih eden od štirih ljudi, ki so doživeli travmatično nesrečo,  prestali operacijo ali oživljanje s srčno masažo.

Leta 1975 je Raymond Moody objavil knjigo Življenje po življenju, zbirko zgodb o obsmrtnih doživetjih, ki je postala svetovna uspešnica.  Dve leti za tem pa je psiholog dr. Kenneth Ring izvedel prve sistematične raziskave obsmrtnih doživetij in preveril Moodyjeve izsledke. Zdaj v Ameriki pa tudi drugod po svetu natanko evidentirajo primere obsmrtnih doživetij. Te doživijo celo otroci, kar zmanjša verjetnost, da se obsmrtna doživetja spremenijo zaradi pričakovanja in prepričanja odraslih. Dr. Melvin Morse je objavil podatke o  majhnih otrocih, ki so umrli 1991. Ti dve in tri leta stari otroci so svetlobo opisovali enako kot duhovni učitelji božjo svetlobo.

Svetloba na koncu predora

Ljudje z obsmrtnimi doživetji poročajo o  tem, kako so zapustili svoje telo in celo videli sami sebe od zgoraj navzdol, podobno kot da bi gledali na televizijski ekran.  V tej zunaj telesni izkušnji izgine vsa bolečina. Ljudje, ki se še bolj približajo točki telesne smrti, gredo naprej in opisujejo predor, na koncu katerega sije svetloba. Ta je vselej pomirjujoča in blaga, nikoli pa ni zaslepljujoča niti ostra.

Nekateri pripovedujejo o drvenju skozi drevored proti sončni jasi. Drugi opisujejo občutek, kot da jih je ‘vsesala cev velikega teleskopa’ ali pa jih je  ‘povlekel velikanski vakuumski čistilec’. Svetloba na koncu predora privleče človeka kot veščo plamen sveče, a ta pri tem ne občuti strahu, temveč samo močno željo, da bi jo dosegel. Večina si takrat želi vstopiti v svetlobo, ki je izvir čudovitega občutka miru in sreče, a pri tem naletijo na neko oviro. Slednjo ponazarjajo lahko stena, zastor, vrt ali most; kakorkoli se že pojavi, posameznik ve, da bi korak onkraj pomenil zanesljivo smrt. Mnogi slišijo tudi glasove ali vidijo obrise senčnih figur, ki jih spodbujajo, naj se vrnejo na Zemljo. Potem hitro poletijo nazaj in se znajdejo v predoru. Seveda so tudi taki, ki  se odločijo, da bodo odšli v svetlobo. Morda so to tisti, ki res umrejo.

Usodni sen

Američan Ron Bell se je štiri dni bojeval s smrtjo. Čeprav ga je neznansko vleklo  onstran v svetlobo, ni imel izbire. Dobil je navodila, da se vrne. Znašel se je v predoru v meglici, napolnjeni  z dnevno svetlobo. Obkrožili so ga  tujci, ki jih ni  videl, ampak jih je zgolj slišal. Pomirili so ga, da bo z njim še vse dobro. Potem pa je svetloba postajala vse močnejša. Glasovi so ga vodili naprej, zagledal je most, ki so ga obkrožale človeške sence.  Premikale so se k njemu in mu dajale znamenje, da naj gre naprej. Rony je bil zelo miren. Hotel je že stopiti na most, a se je vrnil. Glasovi so mu namreč rekli, da ne sme prečkati mostu, da še ni prišel njegov čas in se mora vrniti. Potem ga je spet nekaj potegnilo v predor in zbudil se je v bolnici z hudimi bolečinami. Zdravniške napovedi zanj so bile zelo neobetavne. Bil je čudež, da je sploh preživel, saj je bil kar 14 ur v morju, ki je imelo samo 6 ali 7 stopinj.  Njegova telesna temperatura se je nevarno znižala. Bolniška sestra Carole Quinn, ki je spremljala njegovo okrevanje, se spominja, da ji je Ron takoj, ko se je zavedel, opisal svoje doživetje: “Opisal mi je sanje, ki jih je imel o potovanju v predor, svetlobo na koncu njega in o sencah. Tudi drugi bolniki so mi že pripovedovali kdaj podobne prizore.”

Po tem doživetju se je Ron osebnostno zelo spremenil. Ni bil več tako sebičen, do ljudi je postal bolj sočuten in začel je prostovoljno delati v lokalnem hospicu. Ronu je povsem jasno,  zakaj je prišlo do take preobrazbe. “Spoznal sem, da imam še eno možnost. A tudi če bi moral umreti jutri, se ne bojim. Mislil, da sem to že doživel in pri tem občutil zgolj mir in zadovoljstvo. Tja gremo navsezadnje vsi. Vem, ker sem tam že bil.”

Znanstvena razlaga

Prve medicinske teorije, ki so jih leta 1978 zagovarjali skeptiki, so temeljile na domnevi, da je vzrok za obsmrtna videnja mamilo, ki ga vbrizgajo terminalnim bolnikom. Toda to zamisel so opustili, saj so se pojavili tudi primeri žrtev nesreč, ki niso dobili mamila med obsmrtnim doživetjem. Pozneje so skeptiki našli še en argument: halucinacije naj bi izzvalo pomanjkanje kisika v možganih.

Znanstveniki pojasnjujejo, da so si obsmrtne izkušnje ljudi po vsem svetu in v vseh časih podobne, a ne zato, ker bi vstopili v drug svet, ampak predvsem zato, ker imamo podobne možgane.  Obsmrtno doživetje je torej posledica tega, kar se med umiranjem dogaja v možganih.  Dr. Susan Blackmore, psihologinja na Univerzi v Bristolu, obsmrtna doživetja pojasnjuje s kemičnimi reakcijami v človekovi glavi. Zunajtelesna izkušnja ni nič drugega kot poskus možganov, da si razložijo, kaj se pravzaprav dogaja. Ko začne normalno videnje razpadati in vsi zunanji čutni vtisi izginejo, možgani ponovno v duhu ustvarijo zunanje videnje telesa in s tem skušajo nadomestiti spreminjajočo odsotnost zunanjih dražljajev. Ker ima telo tak varnostni mehanizem, da sprosti endorfine, ubijalce bolečine, ljudje takrat občutijo mir in opojno evforijo.  Vrh tega so poskusi pokazali da, če možgani dobijo premalo kisika, začnejo možganske celice naključno delovati. Na računalniškem ekranu je ta proces podoben svetli lisi svetlobe, obdani s temnim tunelom. Glasovi in čudne podobe pa niso nič drugega kot halucinacije. V možgane namreč pride mnogo razpršenih vtisov in ti se zdijo bolj resnični ko takrat, ko nas v vsakdanji zavesti preplavljajo  zunanji vtisi.

Obsmrtno doživetje  še ne dokazuje, da življenje po smrti obstaja, saj  noben od ljudi, ki jih je doživel, ni umrl. Nedvomno pa na življenje vsakogar močno vpliva. Če drugega ne večina ljudi po obsmrtnem doživetju izgubi strah pred smrtjo. Ko se vrnejo, tudi mnogi spoznajo poslanstvo, ki ga morajo še uresničiti.