Astralna ali zunajtelesna potovanja so v zadnjem desetletju tema čedalje več knjig, v katerih avtorji opisujejo svoje ali tuje izkušnje stanj, v katerem se telo in zavest ločita. Da je to sploh mogoče, med drugim pričajo duhovna izročila z domala vseh koncev sveta. D. Shiels je raziskoval skoraj 70 neevropskih kultur in odkril, da skoraj vse poznajo stanja, ko človekova zavest neodvisno od telesa raziskuje svet ne le na snovni ravni, marveč tudi na drugih. Podobnosti med zbranimi pričevanji in legendami dokazujejo, da pojav ni odvisen od narodnostne, rasne in druge pripadnosti, marveč je skupen vsem ljudem.

 

Pionir astralnih potovanj

 

Med najbolj slovite raziskovalce astralnih potovanj sodi Američan Robert A. Monroe. Rodil se je 30.oktobra 1915 v majhnem mestu Lexington, Kentucky.  Bil je sin profesorja na kolidžu in zdravnice. Po študiju novinarstva in strojništva na univerzi Ohio je delal na radiu in televiziji, bil je tudi lastnik verige radijskih postaj v Severni Carolini in Virginii.Ustanovil je lastno radijsko družbo, ki je bila najbolj priljubljena v 50 letih prejšnjega stoletja. Leta 1956 je začel raziskovati vpliv zvočnih valov na zavest. Razvil je inovativno tehnologijo za sinhronizacijo frekvenc možganskih hemisfer, imenovano hemy-sync. Odkril je številne tehnike zvočne stimulacije za lajšanje stresa, za izboljšanje spanja in pozornosti, za boljše razmišljanje, nadzor bolečine…Vse raziskave je testiral na sebi osebno.

Prvo zunajtelesno izkušnjo je imel leta 1958. Mislil je, da umira, ima epileptičen napad ali celo halucinira in začenja izgubljati prisebnost. Izkušnja ga je tako močno pretresla, da se je, prepričan, da je hudo zbolel, odpravil k zdravniku. Kljub natančnim preiskavam ne družinski zdravnik dr. Gordon, ne psiholog dr. Bradshaw, nista našla ničesar, kar bi potrdilo domnevo o bolezni ali duševnih motnjah.

 

Astralen obisk prijatelja

Robertu, ki je sicer kar dobro poznal izsledke sodobne medicine in znanosti, izkušnja ni dala miru. Začel je zbirati in študirati strokovno literaturo o astralnih potovanjih, skušal jih je tudi znanstveno preučevati. Spoznanja je pozneje strnil v knjigo Potovanja zunaj telesa, ki jo je objavil leta 1971.

Prelomnico v raziskovanju paranormalnega pojava je imel desetega septembra leta 1958. Menil je namreč, da je šele tedaj dokazal, da izkušnja ni ne privid ne sanjanje. Najprej je, kot že tolikokrat prej namerno ali spontano, z zavestjo zapustil telo in se odločil obiskati dr. Bradshawa, ki je tedaj menda bolan počival v postelji. Ko se je bližal Bradshawjevi hiši, je presenečen opazil, da zdravnik ni v hiši, ampak se v družbi žene sprehaja po vrtu pred njo. Po vrnitvi v telo je nemudoma poklical dr. Bradshawa. Ta mu je povedal, da se je odločil sprehoditi po svežem zraku in je potrdil, da je bil na prostem prav tedaj, ko ga je Monroe videl. Po Robertovem mnenju je izkušnja dokazala, da je zunajtelesno potovanje mogoče in resnično, ne pa halucinacija. Da bi nejevernim Tomažem dokazal, da teh in podobnih trditev ne seje nekdo neprisebnega duha, se je leta 1977 prostovoljno javil v bolnišnico Topeka V. A. in zahteval, da ga pregledajo tamkajšnji psihiatri. Izsledki številnih preiskav so potrdili, da ni kako koli psihološko moten.

Uspehi so Roberta spodbudili k nadaljnjim raziskavam, ki jih je opravil v različnih laboratorijih pod budnim nadzorom znanstvenikov. Prvi tak poskus je v letih 1965-1966 vodil psiholog Charles Tart v laboratoriju na univerzi Virginijske zdravstvene šole. Poskusna oseba je ležala na postelji z zaprtimi očmi, nato pa skušala ločiti zavest od svojega telesa in potovati po prostoru. Nad glavo ji je znanstvenik obesil tablice s petimi naključno izbranimi števili, ki jih prostovoljec ni mogel prebrati drugače, kakor da se je ‘v duhu’ dvignil do njih ali dobesedno vstal iz postelje in si jih ogledal. Statistična verjetnost, da bi človek vseh pet pravilno uganil, je ena proti sto tisoč. Med poskusom je dr. Tart s posebnimi napravami beležil prostovoljčevo dejavnost možganskih središč. Ljudje, ki so bili vešči zunajtelesne izkušnje, so zlahka »prebrali« vseh pet številk, drugi pa le nekatere, in vendar več, kakor je bila statistična verjetnost, da jih pravilno uganejo. Tart je domneval, da v teh primerih ni šlo za zunajtelesno izkušnjo, marveč zunajčutno zaznavo. Človek naj bi povedal števila zahvaljujoč svojim jasnovidnim sposobnostim.

Robert Monroe je umrl leta 1995, star 79 let. Zapustil je obsežne raziskave in Monrojev inštitut za uporabno znanost, na katerem še danes znanstveniki preučujejo astralna potovanja. Obiskovalce inštitutove medmrežne strani najprej pozdravijo Monrojeve besede: »Največje slepilo je, da so človekove sposobnosti omejene.«Verjel je, da so možgani močno orodje in da ima vsak človek možnost razviti sposobnosti astralnega potovanja, meditacijo, gledanje na daljavo, obvladovanje bolečine, lucidne sanje…

Monroe je našel tudi ključ do astralne projekcije: to je fizična in duševna sprostitev. Najboljši čas za astralno projekcijo je jutranja meditacija. Njegova tehnika za astralno projekcijo temelji na vizualizacijah in vibracijah. Ena od njih je denimo ta, da si zamišljamo vrv, ki visi s stropa neposredno nad telesom in kako plezate po njej z astralnim telesom. Iz tega stanja je mogoče doseči tudi akašo, potovati skozi čas in komunicirati z drugimi ljudmi in bitji…

Po smrti Monroja je njegovo delo prevzela njegova hči, ki je umrla leta 2006. Monrojev inštitut še danes deluje kot neprofitna organizacija in vodi seminarje in predavanja za razvoj sposobnosti zavesti.

 

Zunajtelesne izkušnje niso halucinacija

Maja 1980 je na letnem srečanju Ameriške zveze psihiatrov v San Franciscu Twemlow predstavil natančno raziskavo zunajtelesnih izkušenj 330 ljudi. Članek o tem je dodan k drugi Monroejevi knjigi Oddaljena potovanja. V njem je navedeno, da zunajtelesne izkušnje niso žive sanje ali halucinacije, temveč resnične izkušnje, pri katerih se človekov um oddvoji iz telesa. Ljudje, ki jih imajo spontano ali namerno, so različnih starosti, izobrazbe in narodnosti ter so telesno in duševno zdravi. Večina je imela več kot eno zunajtelesno izkušnjo. V 80. letih prejšnjega stoletja so na primer, znanstveniki v Združenih državah Amerike tisoč naključno izbranih študentov in meščanov v nekem majhnem mestu v zvezni državi Virginiji vprašali, ali verjamejo, da se telo in zavest med budnostjo lahko ločita. Kar četrtina študentov in 14 odstotkov meščanov, sodelujočih v raziskavi, je potrdilo, da so že imeli zunajtelesno izkušnjo.

Leta 1984 je ugleden raziskovalec paranormalnega D. Scott Rogo objavil zanimivo razpravo Raziskovanje zunajtelesne izkušnje: stanje umetnosti, v katero je zajel obstoječo strokovno literaturo o zunajtelesni izkušnji. Odkril je, da jo ima vsaj enkrat v življenju od 10 do 20 odstotkov odraslih ljudi, ki so telesno in duševno zdravi, se ne nagibajo h bujni domišljiji in čezmernemu tuhtanju o smrti. Še več, medtem ko na astralni ravni obiščejo znance, prijatelje idr., jih ti celo zaznajo ali pa na njihovo prisotnost opozarja spremenjeno vedenje psov, mačk in drugih hišnih ljubljencev. Nekateri zmorejo med zunajtelesno izkušnjo zelo natančno zaznati pravi snovni svet, dobesedno so »turisti«, ki v duhu obiskujejo neznane kraje in si jih ogledujejo, medtem ko drugi med zunajtelesno izkušnjo potujejo v svet onkraj materialne resničnosti.