Eno najbolj vznemirljivih velikih vprašanj, ki vznemirja človeškega duha, je: Ali naša zavest preživi fizično smrt našega telesa? Raziskovanje človeških možganov pri tem ni nič kaj v pomoč, ker če zavest nadaljuje z obstojem tudi, ko ugasnejo možganske funkcije, potemtakem ni več povezana z možgani. Dokaz, da zavest ni več neposredno povezana z možgani, so bližnja srečanja s smrtjo, zunajtelesna doživetja, doživetja iz preteklih življenj, določene vrste mističnih in religijskih izkustev, in morda najpomembneje od vsega, izkušnje posmrtnega komuniciranja. Še do nedavna znanstveniki niso znali pojasniti takšnih paranormalnih izkustev, saj se niso skladala z materialističnim obrazcem pozitivističnega znanstvenega razmišljanja.

Pri bližnjih srečanjih s smrtjo, zunajtelesnih izkušnjah, doživetjih preteklih življenj in različnih mističnih in religioznih odkritjih, ljudje opažajo stvari, ki jim jih niso odkrila njihova telesna čutila. Kot je znano pri obsmrtnih doživetjih, so lahko možgani ljudi klinično mrtvi, njihov EEG (elektroencefalogram) pa samo še ravna črta, a kljub temu, ljudje lahko doživijo jasna in močna doživetja, katerih se podrobno spominjajo, ko se vrnejo s praga smrti. Pri zunajtelesnih izkušnjah lahko ljudje vidijo stvari s točke v prostoru, ki je oddaljena od njihovih možganov in telesa, medtem ko imajo ljudje v mističnem in religioznem zanosu občutek vstopa v skupnost z nečim ali nekom, kar je večje od njih samih in naravnega sveta. Ljudje s takšnimi nenavadnimi doživetji redkokdaj dvomijo, da so te izkušnje resnične.

Spremenjena stanja zavesti

Eden od prvih raziskovalcev spremenjenih stanj zavesti in utemeljitelj transpersonalne psihologije Stanislav Grof ( rojen leta 1931 v Pragi) je razlikoval dve vrsti zavesti: normalno vsakdanjo zavest, ki jo je imenoval ‘hylotropično’ in ‘holotropično’ stanje zavesti, ki je značilno za meditativne, mistične in psihadelične izkušnje. Na zahodu je bolj poudarjena vsakdanja oblika zavesti, neobičajna stanja zavesti sodobna psihiatrija celo označuje za psihotična, medtem ko so vse ostale kulture človeške civilizacije zelo cenile holotropično obliko zavesti. Sprožili so jih kadarkoli so se želeli povezovati z božanstvi, drugimi razsežnostmi resničnosti in naravnimi silami. Uporabljali so jih tudi za diagnosticiranje in zdravljenje, za razvoj zunajčutne zaznave in umetniški navdih. Grof povezuje hylotropično s hindujskim konceptom namarupa (ime in oblika), ki označuje ločen, individualen in iluzoren jaz. Holotropičen pa povezuje s hindujskim konceptom atman-brahman, z božansko, resnično naravo jaza. Odkril je, da v globokih spremenjenih stanjih zavesti, mnogo ljudi doživlja neko vrsto zavesti, ki kot se zdi, izhaja iz samega vesolja. Najmočnejša so ta doživetja spremenjenih stanj zavesti pri ljudeh, ki so se posvetili raziskovanju razumevanja končnih vzrokov obstoja. Ko se približajo svojemu cilju, opisujejo vrhunsko načelo obstoja kot nekakšno ogromno in nedoumljivo polje zavesti, obdarjeno z neskončno inteligenco in ustvarjalno močjo. Polje kozmične zavesti, ki so ga izkusili, je tako imenovana kozmična praznina. A, kar je paradoksalno, ta predstavlja tudi bistveno popolnost. Čeprav ne prikazuje ničesar v konkretni pojavni obliki, vendarle vsebuje celoten obstoj v obliki potenciala. Vakuum, ki so ga izkusili, je vse: v njemu ničesar ne primanjkuje. On je končni izvor obstoja, zibel celotnega življenja in pojavni svet je njegova stvaritev.

Tudi ljudje, ki izvajajo jogo in druge oblike globoke meditacije, imajo podobno vrsto izkušenj. Indijska vedska tradicija, denimo, na zavest ne gleda kot na lastnost, ki se poraja prek materialne strukture, kot so to živčni sistem in možgani, temveč kot nepregledno polje, ki konstituira primarno resničnost. Samo po sebi je to polje neomejeno in nerazdeljeno na objekte in posamične izkušnje, a ga lahko doživimo prek meditacije, ko odstranimo bolj grobe plasti uma. Pod raznolikimi in lokaliziranimi grobimi sloji vsakdanje zavesti obstaja enoten, nelokaliziran in subtilen sloj: čista zavest.

Vzporednice med kozmologijami in znanostjo

Po tradicionalnih kozmologijah se nediferencirana, vseobsegajoča zavest vesolja ločuje od svoje prvobitne enotnosti in se lokalizira v posebnih strukturah materije. Hindujske in kitajske kozmologije so vselej trdile, da stvari in bitja, ki obstajajo na svetu, predstavljajo konkretizacijo ali destilacijo bazične energije vesolja, in izvirajo iz njegovega originalnega izvira. Fizični svet je odraz energetskih vibracij subtilnih svetov, ki z druge strani predstavljajo še bolj pretanjena energijska polja. V indijski filozofiji je končni kraj fizičnega sveta vrnitev v akašo, izhodiščno subtilno-energetsko matrico, iz katere izhaja vse, kar lahko dojamemo s čutili in se na koncu vanjo vrača. Na koncu časa, kakršnega poznamo, se bodo vse neskončno raznolike stvari in oblike pojavnega sveta raztopile v brezobličnost, živa bitja bodo obstajala v stanju čistega potenciala, dinamične funkcije se bodo strnile v statično tišino. V akaši, ki označuje eter, se bodo vsi atributi pojavnega sveta spojili v stanje, ki presega atribute: to stanje Brahmana je po indijski filozofiji absolutna resničnost, medtem ko pojavni svet predstavlja le vzporedno resničnost.

Tradicionalno vzhodnjaško pojmovanje se približuje izsledkom sodobne fizike, ki dokazuje, da tako imenovano informirano vesolje ni materialistično vesolje. To, kar dojemamo kot materijo, je pravzaprav samo kvantiziran, polstabilen zvitek energij, ki izvirajo iz vakuuma. Iz tega vakuuma izhajajo tudi vsi delci, ki tvorijo naše vesolje, in ko bo zadnja supergalaktična črna luknja izginila vase, se bodo vanj znova vrnili vsi delci. Po zadnjih izsledkih je materija zgolj motnja v obliki valov, v neskončnem energetskem morju, ki predstavlja temeljni medij tega vesolja in vseh univerzumov, ki so kdajkoli obstajali ali bodo še obstajali.

V novem znanstvenem kontekstu, ki temelji na kvantni fiziki, se prvotna oziroma proto-zavest kvantnega vakuuma lokalizira in artikulira, kakor se iz njega rojevajo delci in se razvijajo v atome in molekule. Na planetih, na katerih obstaja življenje, se ti delci naprej razvijajo v celice, sestavljene organizme in ekološke sisteme. Človeški um, povezan z visoko razvitimi človeškimi možgani, predstavlja visoko stopnjo artikulacije kozmične zavesti, ki se poraja iz vakuuma in vliva v vse stvari v prostoru in času. Zavest je torej univerzalna v naravi in njene korenine prodirajo vse do srčike fizične resničnosti: kvantnega vakuuma, subtilnega energetskega morja, ki je mesto izvora valovnih paketov vezane energije, ki jo zaznavamo kot materijo.

Posmrtna komunikacija

Z leti se je pojavila še ena oblika nadčutne izkušnje, ki je posledica stika in komunikacije z umrlimi ljudmi. Gre za izkušnjo posmrtne komunikacije. Stike s številnimi preminulimi posredujejo mediji, med katerimi so najbolj zasloveli James Van Praagh, John Edward in George Anderson. Posmrtne komunikacije pa se dogajajo tudi spontano in kar tako brez kakršnegakoli posredovanja ali vodenja.

Allan Botkin, psihoterapevt in vodja Centra za pomoč pri travmatičnih izgubah v ameriškem Libertvilu zatrjuje, da je uspešno spodbudil posmrtno komunikacijo pri več kot 3000 ljudeh. V največjem številu primerov je ta komunikacija po smrti močna, jasna in prepričljiva. Doživijo jo lahko tako prepričani ateisti kot agnostiki in globoko verni ljudje. Doživljajo jo tudi ljudje, ki niso povezani s preminulim – denimo, v primeru vojnih veteranov, ki občutijo žalost za anonimnim sovražnim vojakom, ki so ga ubili. Komunikacijo je moč izzvati pri 98 odstotkih ljudi, ki privolijo, da jo izkusijo. Zadostuje, da terapevt izzove mentalno stanje, ki je pogoj za doživetje. To je rahlo spremenjeno stanje zavesti, ki ga sproži niz hitrih očesnih gibov. Tako imenovana senzorska desenzacija in reprocesiranje ustvari stanje sprejemljivosti, v katerem se ljudje odprejo za vtise, ki se porajajo v njihovi zavesti. Terapevti so slišali svoje kliente, kako opisujejo komunikacijo s preminulo osebo in vztrajajo pri tem, da je njihova komunikacija resnična. Večina iz trenutka globoke žalosti preidejo v stanje olajšanja in vznesenosti. Jasno je, da imajo takšne seanse izjemno terapevtsko vrednost. Botkins trdi, da ta doživetja ne moremo uvrstiti v nobeno znano kategorijo halucinacij. Ali se torej ljudje resnično srečujejo z osebami, za katerimi žalujejo? To bi pomenilo, da preminuli na nek način obstaja še naprej v neki drugi razsežnosti resničnosti. A obstaja še drugačna razlaga. Vsak trenutek našega celotnega življenja razmišljamo, občutimo in opažamo v tako imenovanem holografskem polju, ki hrani izkustva našega celotnega življenja. Najnovejša odkritja v fiziki vakuuma dokazujejo, da to polje resnično obstaja in ima svoj ekvivalent v polju ničte točke, ki je v temelju vesolja ter vsebuje zapis vsega, kar se je kdaj zgodilo na Zemlji in se še bo dogajalo v prihodnosti. To polje prinaša holograme našega telesa in možganov, in tudi prinaša holograme komunikacij, v katerih smo sodelovali in okolij, v kateri živimo. Vsak element teh hologramov lahko naši možgani posamično vrnejo. Vrnitev elementov našega lastnega holograma nam dajejo izjemno kompletno in obsegajoče spominsko skladišče, ki prihaja na dan v bližnjih srečanjih s smrtjo in v drugih spremenjenih stanjih zavesti. To se razteza na vse stvari, ki smo jih kdaj doživeli v času svojega življenja, vključno z našim doživetjem v maternici in ob rojstvu.

Večni hologrami

A to še ni vse: ljudje lahko beremo tudi holograme drugih ljudi, s tem pa doživimo njihove izkušnje. Ljudje, katerih izkušnje podoživljamo, so lahko živi ali mrtvi; hologrami, v katerih so vtisnjena njihova življenjska doživetja, s časom ne izginejo. Dokler obstajajo ljudje na tem planetu – se izkušnje ljudi lahko vračajo, znova in znova. Ko torej drugi ljudje prebirajo, razbirajo naše lastno izkušnjo, mi znova živimo skozi njihovo izkušnjo in obratno. A ko komuniciramo z ljudmi, za katerimi žalujemo, pravzaprav beremo holograme, ki so v informiranem polju ustvarili telo in možgane določenega človeka.

Iz navedenega je po madžarskem znanstveniku in glasbeniku Ervinu Laszlu, ki ima informacijsko polje za temeljni dejavnik univerzuma, sklep jasen: Kot posamezniki sicer nismo nesmrtni, naša izkušnja pa vsekakor je. Sledi vsega, kar smo kdajkoli doživeli, še naprej obstajajo, in se lahko vedno vrnejo. Preroki, misleci in filozofi pogosto imajo sledi, ki jih zapuščamo v informiranem kozmičnem polju za dokaze nesmrtnosti duše. Platon je govoril o nesmrtnosti duše, tistega vidika človeškega bitja, ki izvira, potem pa se vrača v področje večnih idej. Hegel je imel ljudski um za uresničenje tega, kar je imenoval absolutna ideja prek začasnih utelešenj. Intuicija Alice Bailey se izjemno sklada z najnovejšimi dognanji znanosti. Izvor človeške nesmrtnosti je locirala v etru. Kot je pisala, je beseda eter splošen termin, ki pokriva ocean energij, ki so medsebojno povezane in katere ustvarjajo tisto sintetično energetsko polje našega planeta…, zato je eterično ali energetsko telo vsakega človeškega bitja, integralni del eteričnega telesa samega planeta.« Nič na tem svetu torej ni minljivo, vse stvari nadaljujejo z obstojem skozi sledi, ki jih puščajo v kozmičnem informacijskem polju. In tudi mi, ljudje, ustvarjamo akaša zapis naše življenjske izkušnje, zapis, ki ga lahko drugi vrnejo. Vse, kar smo doživeli postane del kolektivne banke spomina celotnega rodu in se lahko bere znova in znova. To pomeni nič manj kot to, da lahko živimo v možganih in zavesti ljudi ne samo današnjih, temveč tudi prihodnjih rodov.