Vsakdo ve ali vsaj sluti, da se nahajamo pred dogodki epohalnih razsežnosti, ki bodo spremenili obličje našega planeta, s tem pa tudi človeka. Živimo v času straha in upanja. Ta zagoneten položaj v 21. stoletju so opisali preroki in tudi kako bo prišlo do velikih sprememb in kaj se bo dogajalo po njih. Pomemben vir za videnje prihodnosti je Biblija, saj so se na tisoče let vse prerokbe v njej uresničile natanko tako kot so napovedovali biblijski preroki. Tako je prerok Daniel, ki je živel v 6.st.pr.n. št., napovedal prihod Islama že 1200 let pred rojstvom Mohameda, križanje mesije je bilo napovedano 500 let pred rojstvom Kristusa, Janez Evangelist pa je videl nov narod Izraela 1800 let preden si je ta ustanovil lastno državo in je tako kot Daniel za konec 20. stoletja napovedal katastrofe, vojno med vzhodom in zahodom, prihod antikrista in nato tudi odrešenika ter nastanek novega božjega sveta.

Nikakršnega dvoma ni, da so se v preteklosti na Zemlji dogajale hude naravne katastrofe. Med izkopavanji v področju reke Evfrat in Tigris – področja, ki je bilo pred 6000 leti mesto cvetenja visoke kulture je britanski arheolog Leonard Wolley konec 20-ih let 20. stoletja našel ostanke utrjenih zidov. Odkril je hkrati tudi ostanke zgodnjih kultur: zlate posode, bogato okrašene kraljevske grobove, kot tudi številne umetniške predmete.

Wolley je kopal vse globlje in globlje, da bi izkopal sloj za slojem arheološkega najdišča. Pod vsakim slojem je našel sloj obdobja, ki je obstojalo pred njim. Odkritja so omogočala natančno časovno datacijo posamičnih kultur.

Arheologi so s svojimi izkopavanji prišli do obdobja 3 000 let pred Kristusom, potem pa so sledi življenja nenadoma izginile. Našli so samo trimetrski sloj zemlje, gline in peska, v katerem ni bilo nobenih sledov ljudi, rastlin, niti živali. Kot da je v tem delu Perzijskega zaliva življenje ugasnilo za nekaj tisoč let. A pod tem slojem je Wolley spet odkril sledi življenja. Po Wolleyu je meter debel sloj gline lahko nastal samo zaradi nepredstavljive velike poplave, vesoljnega potopa, o katerem piše tudi Biblija. Seveda pri biblijskem opisu vesoljnega potopa ne gre za natančno poročilo kakšnega zgodovinarja, temveč ta vsaj v nekaterih delih pripada legendam in zgodbam. A tudi te so lahko vir za resnične dogodke v preteklosti. V času pred potopom, kot zvemo iz Biblije, niso na zemlji živeli samo ljudje, temveč tudi Sinovi bogov in velikani. Ko so se ljudje začeli širiti po zemlji in so se jim rodile hčere, so si jih Božji sinovi vzeli za žene. Božji sinovi in velikani, ki so živeli pred potopom, so menda živeli tudi po 1000 let. A potem se je nenadoma položaj povsem spremenil. Jahve je rekel: »Ne bo moj duh ostal v človeku za vekomaj; človek je telesni, pa naj živi 120 let.« Potop naj bi uničil »božje sinove« in velikane, in življenjska doba ljudi potem se je občutno skrajšala; približno na osmino tega, kolikor je trajal prej. Obstajajo tudi drugačne razlage za skrajšanje življenjske dobe. Ena od domnev je, da je Zemlja spremenila potovanje okrog sonca, in se je tako tudi trajanje enega leta podaljšalo, spremenili pa so se tudi letni časi. Če je bilo res tako, potem je možno, da se življenjska doba človeka v resnici ni časovno skrajšala, skrajšala se je v številu let, glede na to, da so se leta podaljšala. Življenje na zemlji se je moralo prilagoditi novim okoliščinam, zato so se bržkone spremenili tudi ljudje.

Novi duhovni človek

Slavni jasnovidec Nostradamus je v svojih stihih napovedal: »Božanska beseda bo dana materialnemu. Takrat bosta nebo in zemlja razumela okultna in mistična dogajanja. Telo, duša in duh razpolagajo z vsemi sposobnostmi. Človek ima pod svojimi nogami toliko tega, kot da se nahaja na nebu.«

Vse hitrejši razvoj tehnike v sodobnem času botruje temu, da se človek vse bolj obrača k svojim duhovnim sposobnostim. Ko Nostradamus piše, da bo božanska beseda dana materialnemu, s tem misli na ljudi, ker so samo v človeku duhovno in materialno povezani v enost. Čedalje več bo ljudi, ki jim bo uspelo, da svoj duh občasno osvobodijo iz zapora telesa. Ko bo božanska beseda dana človeku, bodo ljudje lahko dojeli ne le celotno ustvarjanje in njegov smisel, ampak bodo dobili tudi vpogled v svetove in dogajanja, ki danes nosijo oznako mistično in okultno.

Človek bo lahko gledal v prihodnost, se v mislih pogovarjal z drugimi deli zemeljske krogle, ne da bi za to potreboval telefon, internet ali kakšno drugo tehnično pomagalo. S pomočjo istih sposobnosti se bodo ljudje bolje medsebojno razumeli in bodo lahko tudi sami sebe zdravili. Hkrati bo duša lahko zapuščala telo, da bi se približala Bogu in ga izkusila, kot se je to dogajalo in se še vedno dogaja nekaterim mistikom,. Ko se bo vse to zgodilo, bo človek razumel slike, v katerih stari preroki prenašajo svoje misli. Spoznal bo, kaj so štiri zveri, katere omenja prerok Daniel ali štiri živa bitja, o katerih govori Janez v Apokalipsi.

Za zgodnje kristjane so bili Lev, Bik, Človek in Orel simboli štirih evangelistov: Mateja, Marka, Luka in Ivana. Ta bitja so po nekaterih razlagah pravzaprav simboli štirih velikih svetovnih mesecev, od katerih vsak traja po 2000 let. Zdaj naj bi se nahajali na prehodu iz tretjega v četrti svetovni mesec. Glavna točka takšnega štetja je čas med Kristusovim rojstvom in uničenjem Jeruzalema. S tem se začne obdobje Rib, ki so ga napovedali že stoletja prej. To je čas bitja, ki je videti kot človek. Za usodo tega obdobja je odločilen Človekov Sin, Kristus, in njegovo učenje ljubezni do bližnjega. Bog je spoznan kot troedinost. Stari zakon maščevanja in vračila je presežen.

Približno 2000 let pred Kristusom se je začelo obdobje Ovna. Začelo se je z begom Abrahama iz Ura, ki je oznanil vero v enega boga- stvarnika. Oven in bik sta bili takrat žrtveni živali, ki so jih prinašali bogu kot dokaz priznanja in predanosti. Ljudje so sprejemali zakone in so se poskušali medsebojno upoštevati.

Prvo obdobje, vladavina leva, se je po nekaterih avtorjih začela s stvarjenjem sveta, po drugih pa z vesoljnim potopom. To se je zgodilo nekaj več kot 4000 let pred Kristusovim rojstvom. Takrat je bil glavni problem človeka, kako preživeti v sovražnem okolju.

Naš čas vodnarjeve dobe je Ivan pripisal orlu. Človek naj bi v tem obdobju dosegel novo stopnjo razvoja. Osvobodil naj bi se telesnih spon, pa tudi omejitev duhovnih in duševnih sil, tako da bo svet zanj dobil nove razsežnosti. Prihod k temu novemu svetu bodo spremljale tudi naravne katastrofe, od katerih so cunamiji samo ena od njih. Tako naj bi New York zadel velikanski cunami in ga razdejal. Ameriko pa naj bi uničil izbruh Yellowstonskega parka, ki je v resnici super vulkan. Življenje na zemlji naj bi ogrozilo tudi na stotine asteroidov, ki bodo leteli zelo blizu nje. Te katastrofe bodo človeku tudi pomagale, da se dvigne nad ravni, v katerih zdaj biva. Po zaustavljanju najbolj grozovite jedrske vojne vseh časov v začetku 22. stoletja bo sledil odločen korak človeštva k zlati dobi, ki bo verjetno trajala več kot 1000 let in bo človek končno zaživel v miru in slogi s samim seboj ter svetom.

Kraljestvo miru in ljubezni

Znameniti prerok iz Gradca, Jakob Lorber, sicer Nostradamusa ni poznal, a se njegova videnja kljub temu ujamejo z napovedmi slavnega srednjeveškega preroka. V svojem Velikem evangeliju, napisanem leta 1840, opisuje Jezusove besede takole: »Tam, kjer sem bil preganjan od židovskega svetišča kot zločinec, ne bom več hodil. Hodil bom po deželah drugega dela sveta, ki so zdaj prekrite z livadami, travniki. Tam bom ustanovil novo kraljestvo. Kraljestvo miru, razumevanja in ljubezni živega verovanja. Strah pred telesno smrtjo ne bo več obstajal med ljudmi, ki se bodo preobrazili v moji svetlobi in bodo bili pogosto v stiku z angeli neba …«

Lorber tu ni govoril o sodnem dnevu, ko bodo ljudje po napovedih, videli Jezusa, kako na oblakih sestopa z neba v vlogi strašnega sodnika. Pač pa o novem kraljestvu miru, kjer bodo ljudje dosegli delček blaženosti. Lahko bodo komunicirali z duhovi, bitji, obdarjenimi z razumom, ki nimajo telesa. Človek bo lahko izključil prostor in čas, njegova duša pa bo lahko zapuščala telo. Tako bo človek končno in povsem izgubil strah pred smrtjo.

Da bi se človek odrešil, je potrebno, da opusti svoj običajen model razmišljanja in si ustvari novega. Za Nostradamusa je komunikacija z duhovi zgolj del nove resničnosti. Zadnji korak v tem procesu omenja v stihu: »Božanska beseda bo dana materialnemu. Takrat bosta nebo in zemlja razumela okultna in mistična doživetja.« Popolno srečo bo človek doživel šele v trenutku, ko bo videl in doumel Besedo, skratka ko bo videl in spoznal Boga samega.

Ko bo dosegel večno duhovnost, bo dan smrti dan novega rojstva, telo ne bo več umiralo, človek bo rojen kot nesmrtno bitje. A to je proces, ki ne more potekati brez velikih bolečin in strahu. Sodni dan naj bi prišel kot lopov, a po napovedih je njegov prihod dolgotrajen in mukotrpen proces. Če verjamemo Nostradamusovim izračunom, naj bi se ta proces končal leta 3797, do takrat namreč segajo njegove napovedi, kot je objasnil svojemu sinu Cezarju. A tudi to ima konec koncev dvojen pomen, saj je tudi zapisano »Kar zadeva tisti dan in čas, o tem nihče nič ne ve; niti angeli nebeški, niti Sin, ampak samo Oče.«