Da bi razumeli, kako deluje hipnoza, je treba poznati delovanje človeškega uma. Pod ravnjo zavestnega uma je podzavestni um, ki nas varuje pred nevarnostjo. V podzavesti je shranjeno vse, kar smo doživeli v življenju. Je nekakšen superračunalnik, na katerem je naložen program, operacijski sistem. V tem računalniku je naš celoten spomin od prvega dne našega življenja. Podzavest je kot videokamera. Vse, kar smo doživeli, je trajno shranjeno v njeni banki podatkov. V hipnozi lahko pridemo do teh podatkov, potujemo v času nazaj, podoživimo celo svoje rojstvo ali imamo uvid v prihodnost. V podzavesti so tudi naša čustva. Zavest in podzavest med seboj komunicirata. Hipnoza izklopi kritični faktor, to je tisti del zavesti, ki blokira vstop sugestij v podzavest. Vsaka misel, ideja, sugestija, podoba, ki jo podzavest sprejme, teži k uresničitvi. Vsako zavestno razmišljanje blokira pot v podzavest, medtem ko se vsaka slika, ki napolnjuje podzavest, skuša ustvariti in uresničiti. Slika je govorica podzavesti. Hipnoza deluje, ko si človek vsebino besed slikovito predstavlja pred duhovnimi očmi kot film. Pri tem je pomembno, da si natančno zamišlja končni želeni cilj. Hipnoza temelji na treh zakonih. Vsaka slikovna podoba, ki je v nas, se skuša uresničiti. Če sta volja in verovanje v nasprotujočem odnosu, bo vedno brez izjeme podlegla volja. Vsak napor v hipnozi izzove nasprotno delovanje.

Z vidika hipnoterapevta je namen hipnotičnega stanja povečati sugestibilnost klienta. To se vedno zgodi, če inducira pravo hipnozo in je odstranjen kritični faktor. Kritični faktor ima vlogo nekakšnega »požarnega zidu«, pregrade, skozi katero človek spušča sugestije. Ko je človek v hipnotičnem stanju, njegov zavestni um – ki je sedež kritičnega faktorja – počiva, hipnoterapevt pa se lahko neposredno posveti podzavesti. Čeprav se po navadi ne zavedamo podzavesti, je ta ogromna zakladnica vseh naših preteklih izkušenj, misli, občutkov, vtisov, bodisi da se jih zavestno spominjamo bodisi smo nanje že zdavnaj pozabili. Je tudi skladišče znanja, ki smo si ga nabrali. Ko hipnoterapevt doseže želeno stopnjo hipnoze, lahko naredi številne stvari. S hipnozo spremeni programsko kodo v notranjem računalniku. Hipnoza dobro deluje, ker z njo terapevt deluje na možgane. Človek se mora počutiti varnega, sprejetega … Prilagajati jo mora posebnosti možganom konkretnega človeka. Gre za prijetno stanje, ker se izloča predvsem serotonin. Ta prijetna umiritev, nekakšna ‘nirvana’, je serotoninski pojav.

Znanstvene raziskave so pokazale, da je več kot sedemdeset odstotkov bolezni psihosomatskega izvora. Misli vplivajo na delovanje vseh telesnih organov. Skrbi denimo lahko povzročijo nastanek čira na želodcu, jeza poveča izločanje adrenalina in pretirano delovanje nadledvičnih žlez, tesnoba in strah vplivata na krvni tlak … Pred vsakim dejanjem je vedno misel. Če želimo spremeniti svoja dejanja, moramo najprej spremeniti svoje misli. Praksa hipnoterapevtov kaže, da dlje časa izvajana govorna sugestija izzove telesne spremembe. Vsak neustrezen miselni vzorec se spremeni, če pošljemo nanj določeno količino besed z nasprotnim pomenom. Zdravje je odvisno od našega mentalnega pričakovanja, saj postanemo tisto, kar razmišljamo. Osnova vsake hipnoze je monotono ponavljanje. To pomeni, da za preseganje ustaljenih vzorcev običajno potrebujemo vsaj dve do tri terapije.