Psihokineza je parapsihološka sposobnost vplivanja na predmet ali dogodek, ne da bi pri tem uporabili telesno moč. Obširen seznam psihokinetičnih pojavov, pri katerih človek zgolj z močjo duha premika predmete na daljavo,  zajema upogibanje žlic, obračanje ključa v ključavnici brez dotika, levitiranje ali lebdenje težkega pohištva ali ljudi, materializacijo ali dematerializacijo predmetov, premikanje, skakanje ali letenje predmetov po sobi, neposreden vtis slike na filmski trak, ne da bi uporabili fotoaparat …

Eden prvih ljudi, ki je  spodbudil znanstveno raziskovanje psihokinetičnih pojavov, je bil začetnik sodobne zahodne znanosti Francis Bacon (1561-1626) . Predlagal je, naj znanstveniki raziščejo, kako lahko domišljija pri metanju kocke vpliva na končni izid.

Številna poročila o levitaciji stolov, miz in celo ljudi zasledimo v 19. stoletju, ko se je v Angliji in Ameriki razmahnil spiritualizem. Na spiritističnih seansah, kjer  so se sporazumevali z umrlimi, je prihajalo do nenavadnih pojavov, kot so premikanje, vrtenje in dviganje miz v zrak, trkanje, eterična svetloba ali glasba. Mnoge seanse so vodili šarlatani in prevarantje,  kar je na spremljajoče psihokinetične učinke vrglo slabo luč.

V začetku 20. stoletja, ko je spiritizem zatonil v pozabo, so raziskovalci sicer že zbrali množico anekdotičnih poročil, niso pa imeli trdnih dokazov za resničen obstoj psihokinetičnih pojavov. Raziskave so se  preselile v laboratorije. Eden prvih znanstvenikov, ki je psihokinezo sistematično raziskal v laboratoriju, je bil dr.J.B. Rhine. Leta 1934 je začel z eksperimentom, pri  katerem so prostovoljci metali dve kocki. Njunemu  padanju in kotaljenju sicer ni bilo mogoče slediti s pogledom, a Rhinovi statistično izmerjeni izidi so pokazali, da so nekateri ljudje sposobni nadzirati  gibanje kocke. Med testiranjem je preučeval tudi druge dejavnike,  denimo vpliv razpoloženja, telesne pogoje, pričakovanja glede na rezultate, vpliv negativno naravnanih in skeptičnih opazovalcev.

Sodobni parapsihologi so pri psihokinetičnih eksperimentih tudi pri povprečnih ljudeh dobili presenetljivo dobre rezultate. Ugotovili so, da je pri doseganju psihokinetičnih pojavov zelo pomembno posameznikovo duševno počutje; ali je napet ali sproščen, srečen ali žalosten, kakšno je njegovo ljubezensko življenje in osebni odnosi, kako na splošno občuti sebe in življenje. Z vajo so se psihokinetične sposobnosti udeležencev okrepile. Odkrili so, da moški pri psihokinetičnim vplivanju  prekašajo ženske, mladi ljudje pa so le malo boljši od starejših.

Duh pred snovjo

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je naključno prišlo do enega zanimivejših preskusov psihokinetičnih sposobnosti povprečnega človeka. Osem članov Združenja za psihične raziskave v Torontu se je zbralo, da bi z uporabo uma ustvarili prikazne in duhove. V duhu so ustvarili domišljijskega pokojnika, imenovanega Filip in z njim navezali stik.  Pri tem so dosegli številne spremljevalne  psihokinetične učinke, kot so premikanje in levitacija mize in drugih predmetov,  pojav nenavadnih zvokov in svetlobe. Ugotovili so,  da psihokinetične pojave ne ustvarjajo duhovi, temveč mentalna energija udeležencev seanse.  Na temelju tega eksperimenta so nastala pravila, kako ustvariti skupino, ki bi uspešno ustvarila psihokinetične pojave. Zanjo so potrebni najmanj štirje ljudje,  saj psihokinetični pojavi zahtevajo veliko miselne energije. Skupina mora delovati ubrano kot družina v sproščenem  in prijateljskem ozračju. Biti mora motivirana, radovedna in željna preskušanja. Vsi člani skupine morajo verjeti v obstoj psihokinetičnih pojavov, saj lahko močan skepticizem pri glavnini članov prepreči izvedbo poskusa. Skupina mora ustvariti svojega Filipa, tako da si vsi člani skupine predstavljajo istega človeka. Bolje je, če je Filip dober in prijazen, stvaritev zlega Filipa bi namreč lahko bila za skupino škodljiva. Seveda pa ne gre tudi brez pričakovanja čudeža in potrpežljivosti. Skupina iz Toronta se je srečevala vsak teden nekaj ur in to nekaj mesecev, preden ji je eksperiment uspel.

Nedvomno so skupine pri doseganju psihokinetičnih učinkov močnejše od posameznikov, a obstajajo tudi izjeme. V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je pozornost svetovne javnosti pritegnil izraelski psihik Uri Geller, ki je v hipnozi trdil, da so njegove zunajčutne sposobnosti, kot so psihokineza, telepatija, jasnovidnost  posledica srečanja z nezemljani, s katerimi je v stiku že od tretjega leta. Poročila o njegovih sposobnostih med drugim navajajo upogibanje jekla, platine in drugih kovin; vplivanje na meritve Geigerjevega števca, odklon kompasne igle, dematerializacijo predmetov, vpliv na predmete brez neposrednega telesnega stika, denimo letanje predmetov po zraku ali ponovno tiktakanje pokvarjenih ur; vpliv na magnetometer in odtis podobe na fotografskem filmu ipd. in to vse samo z mentalno močjo.

Zavest ustvarja svet

Znanstveniki na Princetonskem inštitutu so v devetdesetih letih  prejšnjega stoletja podali obširno poročilo o več kot 515 različnih znanstvenih psihokinetičnih eksperimentih. Povabili so prostovoljce, da zgolj z uporabo uma spremenijo strukturo kovinskega dela, premagajo zakon verjetnosti z vrtenjem kovancev in metanjem kocke, spremenijo temperaturo v dobro zaščitenem okolju, zmotijo delovanje občutljivih magnetometrov, vplivajo na plastične in kovinske krogle, da padajo po nenaključnih vzorcih. Poskusi so dokazali, da je psihokineza resnična  in s tem načeli splošno temeljno  predstavo o resničnosti. Znanost pravi, da je resničnost ‘tam zunaj’ neodvisna od nas in naše zavesti. Psihokinetični eksperimenti pa kažejo, da  je pravzaprav človeška zavest ta, ki ustvarja in oblikuje objektivno snovno resničnost. To pomeni, da naša zavest pomaga ustvarjati svet in da ta  ni povsem neodvisen od našega uma. To radikalno znanstveno paradigmo je morda najbolje povzel britanski astronom in fizik Arthur Eddington:  »Čudež stvarstva ni bil ustvarjen nekoč  v megleni preteklosti, pač pa nastaja nenehno z zavestnim umom.«