Če človeška zavest preživi smrt, ali je mogoče z njo komunicirati? Če je mogoče, kako? Ko je Thomas Edison skušal iznajti napravo za komuniciranje z duhovi mrtvih, je preprosto poskušal uporabiti moderno tehnologijo za delo, ki so ga stoletja opravljali mistiki, duhovniki, šamani, preroki, posebej izbrani ali izvežbani za sredništvo (medijstvo) med življenjsko in duhovno sfero. Ti mediji so komunicirali ne le s pokojniki, ampak tudi z raznoliko množico dobrih in zlih duhov, bogov, polbogov, angelov, demonov, prikazni, selov, vodnikov in drugih nefizičnih inteligentnih entitet, ki so delovali kot posredniki med človeštvom in vsem in vsakomer v nevidnem področju. A večina iskalcev informacij je zanimala najbolj komunikacija z nedavno umrlimi, ljubljenimi in pogrešanim možem, ženo, otrokom ali prijatelji.

 

 

Medijstvo, ki so ga izvajali v transu, lahko zasledimo v številnih starodavnih kulturah, ki se raztezajo od Sibirije in Koreje do Južne Amerike, Britanskega otočja in Finske, do Kitajske, Japonske ter starih Egipčanov in Grkov. Danes medijstvu pravimo tudi kanaliziranje. Pred štirimi tisočletji so Kitajci komunicirali z duhovi tako, da so uporabljali posebne tablice, plošče. Pisani viri o obsedenosti v transu in trans komunikaciji segajo v 8. stoletje pr. n. št. V starodavni Grčiji je filozof Platon svaril pred nekromantijo, veščino napovedovanja prihodnosti s posvetovanjem z umrlimi, medtem ko je Pitagora, drugi veliki grški filozof, na seansah uporabljal tablico ouija, da bi dobil informacije iz duhovnega sveta. Razen božanskih orodij, kot so mizice qui in kosti za prerokovanje, so mediji za dosego posebnih stanj zavesti ali transa, ki omogoča neposreden mentalen stik z duhovnim svetom, uporabljali različne rastline, pijače, mamila in napoje, obrede, molitve in mentalne ter telesne vaje.

Vzpon monoteističnih verstev na zahodu je ogrozilo svobodno politeistično vlogo tradicionalnega medija, ki je imel neposreden stik z duhovi. Krščanstvo in islam komunikacije z duhovi nista odobravala in sta nadzirala ter zatrla neavtorizirane poglede na posmrtno življenje, ki se niso skladali s Koranom ali Biblijo. Organizirane religije so postale edini avtorizirani medij za komunikacijo z duhovnim svetom in neortodoksno posredništvo potisnile v tajno delovanje. Krščanski cerkveni voditelji so prejemali sporočila in razsvetljenje od Svetega duha. Sporočila, neposredno prejeta od Boga, angelov in preminulih iz onostranstva, so se začela množiti po protestanski reformaciji v 16. stoletju, ki je ponovno odprla vrata neposrednemu stiku s Svetim duhom. Medijstvo je bilo tvegano početje, saj sta ga protestanstska in katoliška cerkev imela za krivoverstvo.

 

Redki mediji so nadaljevali s svojim delom in še naprej komunicirali z umrlimi. V 18. stoletju je švedski znanstvenik in mistik Emanuel Swedenborg (1688-1772) populariziral medijstvo med evropsko elito. Znan je primer, ko je pomagal vdovi, ki jo je preganjal zlatar in terjal od nje dvojno plačilo za srebrni namizni pribor, ki ga je njen mož naročil pred smrtjo. Swedenborg je kontaktiral s preminulim možem, ki mu je povedal, da je jedilni servis že plačal in da bosta potrdilo našla v skrivnem delu pisalne mize v zgornjem nadstropju. Žena je upoštevala pokojnikov nasvet in našla potrdilo.

 

V 19. stoletju, ko je znanost že utrdila svojo zmago nad duhovnim svetom, se je spiritualno gibanje razmahnilo po Ameriki. Glavno zanimanje za medijstvo in sporočila iz drugega sveta – kot tudi splošno javno mnenje – je bil nedvomno obstoj dokaza življenja po smrti. Gibanje se je začelo sredi 19. stoletja in se je sčasoma razmnožilo na seansah v dnevnih sobah in salonih po Ameriki in v Evropi. Spiritualizem je konec koncev pritegnil tako ugledne ljudi, kot so bili angleški sir Arhur Conan Doyle, ustvarjalec Sherlock Holmesa, Alfred Russel Wallace, ki je skupaj s Charlesom Darwinom razvil teorijo o evoluciji, ameriški pisatelj James Fenimore Cooper in številni drugi znani in uveljavljeni akademiki, sodniki, politiki, zdravniki in cerkveni voditelji. Ameriški predsednik Abraham Lincoln je poslušal in sledil nasvetom medija Nettie Colburn med leti 1861-1863, ki je na temelju sporočil svojih duhovnih vodnikov svetovala Lincolnu, naj ne zavlačuje z emancipacijo razglasitve za osvoboditev sužnjev, medtem ko so bili številni predsednikovi svetovalci zaskrbljeni o njenem vplivu na potek vojne.

Skupinske seanse v zatemnjenih sobah so bile glavno dogajanje gibanja. Med seanso je medij poklical duh pokojnega, da bi z njim vzpostavil stik. Nekateri mediji so padli v trans in pokojnik je spregovoril prek njih; drugi mediji so preprosto posredovali sporočila, ki so jih od pokojnega prejeli telepatsko. Pogosto je spremljevalec seanse vprašal duh za znak, s katerim naj bi ta dokazal svojo identiteto, in duh je prek medija sporočil osebni vzdevek ali kak drug delček vedenja, znan samo spremljevalcu. Seanse je pogosto spremljal cel niz psihokinetičnih pojavov – nagibanje in premikanje mize, nenavadni zvoki, materializiranje prikazni v mračni temi. Z ugasnitvijo luči in zagrnitvijo zaves so očitno nastajale možnosti za prevare, in mnogim medijem so pozneje dokazali sleparstvo. A težko je spregledati osebne izkušnje na tisoče posameznikov, ki so sami uspešno kanalizirali po svojih domovih in preizkušali avtomatično pisanje in mizico Ouija. Med najbolj znanimi raziskovalci, ki je uporabljal to orodje, je bil Francoz Allan Kardec, ki je v spiritistično gibanje pritegnil na tisoče ljudi v Evropi.

Zelo spoštovan medij je bil tudi Daniel Douglas Home, ki se je rodil v revni družini v Edinburgu na Škotskem leta 1833. Posvojila ga je njegova teta, s katero je pri 9 letih emigriral v Connecticut v Ameriko. Pri 13. letih se je prvič srečal z duhom. Neke noči je doživel videnje o svojem nekdanjem soigralcu in dobrem prijatelju Edwinu, ki se je preselil v drugo mesto. Naslednje jutro je povedal njegovim staršem: »Videl sem Edwina. Pred tremi dnevi je umrl.« Dva dni pozneje je prispelo pismo z novico, da je Edwin res umrl zaradi nenadne bolezni. Home je včasih imel tudi sedem seans na dan in ni za prikaz svojih talentov nikoli sprejel plačila, niti ga niso nikoli obsodili za sleparja. Njegove veščine so bile čisto kanaliziranje glasu kot tudi jasnoslišnost in jasnovidnost ter sprejemanje svetlobe v transu. Pogosto je delal pri močni delovni svetlobi, na mestih, ki so jih izbrali drugi, in pred verodostojnimi pričami.

Vrhunec prve zlate dobe medijstva je kmalu po prvi svetovni vojni doživel zaton. Preveč medijev so razkrinkali kot šarlatane, njihove seanse pa kot prevare, ki jim je nasedlo lahkoverno občinstvo.

Znanstvena odklonitev medijev in raziskav posmrtnega življenja, odkrita zadrega sleparjev in potegavščine med spiritističnimi vrstami, in alternativne razlage s področja otroške psihologije, so v nekatere raziskovalcih psihologije porodila občutek, da nimajo možnosti – če hočejo žeti spoštovanje namesto prezira in norčevanja, morajo zapustiti salone za seanse. Psiholog Sigmund Freud je domneval, da je bilo medijstvo verjetno vaja v izpolnjevanju želja, glasovi in vizije pa so bili potlačeni impulzi, čustva in misli, ki so skušali pobegniti iz podzavesti medija. Spiritualistična sporočila mrtvih so bila tako v resnici sporočila živih – njihovih lastnih umov. Švicarski psiholog in zdravnik Carl Jung je namesto pokojnikov ponudil drug vir za sporočila. Domneval je, da bi človeštvo lahko imelo dostop do kolektivne podzavesti – bazena spominov, zamisli, misli in čustev, zbranih v dolgih eonih.

Na prelomu stoletja je bilo tvegano verjeti v kanaliziranje, še zlasti, če je človek prišel v roke znanosti. Ženske so bile še zlasti dovzetne, nagnjene k spiritualizmu, je navajal nek priznani zdravnik iz New Yorka, in sicer tiste, ki so imele boleče menstruacije in nepravilno nagnjeno maternico. Priporočljivo zdravljenje zanje so bili ponavljajoči odmerki železa in strihnina. Na sceni so se še naprej pojavljali znani posredniki, mediji, kot sta bila Američana Edgar Cayce in Arthur Ford – a so ju parapsihologi in konvencionalna znanost prezrli. Ford je bil prvi psihik (medij), ki je oddajal spiritistično seanso prek radia (1937). Ameriško društvo za psihične raziskave (The American Society for Psychical Research) je leta 1953 vodilo nekaj laboratorijskih poskusov s Fordom, in znana parapsihologa Dr. William Roll in Dr. Ian Stevenson sta skušala dobiti Forda v laboratorij, a iz različnih vzrokov, pri tem nista bila uspešna.

Najbolj temeljito so testirali britanski medij Eileen Garrett (1893-1970), ki je že od otroštva kazala svojo senzitivnost za nevidne duhove in njihove spremljevalce. Njena jasnovidnost in sposobnost prekognicije, združena s sposobnostjo kanaliziranja preverljivih, dokazljivih informacij v transu, so ji prinesli slavo. Med njenimi prijatelji so bili George Bernard Shaw, James Joyce, D.H. Lawrence, William Butler Yeats, Aldous Huxley in Arthur Conan Doyle. Toda Garrett sama je bila resnično zbegana zaradi svojih nenavadnih sposobnosti. Leta 1930 so jo povabili v Ameriko na znanstvena preverjanja na univerzi Duke in John Hopkins. Tudi Dr. Rhine in Duke sta bila med tistimi, ki so testirali njene sposobnosti. A na njeno vprašanja, ali prevzamejo nadzor nad njenim telesom in glasom, ko je v transu, raztelešeni duhovi ali podosebnosti ali ločeni deli njenega lastnega uma, znanstveniki niso našli zadovoljivega odgovora. Garrett je nato še naprej sama raziskovala spremenjena stanja zavesti. Preizkušala je LSD v letih 1950, preden sta Timothy Leary in Richard Alpert študirala na Harvardu. Leta 1951 je v New Yorku ustanovila parapsihološko fundacijo, ustanovo, ki opravlja široko paleto zanimivih psihičnih raziskav.

Leta 1960 je hipijska kulturna revolucija v Ameriki zanetila zanimanje za vse vrste paranormalnih pojavov, vključno z medijstvom, spremenjenimi stanji zavesti in spekulacijami o življenju po smrti. Leta 1970 je ameriška pesnica in romanopiska Jane Roberts objavila prvo od številnih knjig s podrobnimi sporočili, ki jih je sprejela od svojega vira »Seth«. Knjiga je postala nacionalna uspešnica in so jo prodali v milijonski nakladi. Medtem ko večina znanstvenikov s parapsihologi vred ohranja distanco do razcveta medijstva, je javnost ostala dokaj odprta do zmožnosti komuniciranja s pokojnimi. Gallupova raziskava iz leta 2001 je pokazala, da približno 28 odstotkov Američanov verjame, da ljudje lahko komunicirajo mentalno z nekom, ki je umrl.

 

V ZDA je zdaj druga zlata doba medijstva. Samo v Južni Kaliforniji deluje več kot tisoč medijev. Do leta 1990 je Velika Britanija ustvarila Findhornovo kanalizirano gradivo. Kanada ima knjigo Hilarion avtorja Maurica Cooka. V Ameriki so se Jane Roberts pridružili še drugi novodobni mediji, vključujoč med drugim tudi J. Z. Knight (Ramtha), Jach Pursel (Lazaris), Jessica Lansing (Michael). Njihova sporočila distribuirajo prek zvočnih in video zapisov, novodobnih knjigarn, seminarjev, delavnic, predavanj … Danes se psihologi zanimajo za transpersonalno psihologijo, raziskovanje zavesti in spremenjena stanja zavesti, skupaj s pojavi kanaliziranja.

Dr. Arthur Hastings, profesor Inštituta za transpersonalno psihologijo v Palo Alto, Kaliforniji, je leta 1990 izdal odličen in berljiv pregled medijstva z naslovom With the Tongues of Men and Angels: A Study of Channeling. V knjigi niti ne idealizira kanaliziranja kot nekateri naivni sledilci, niti ne dvomi vanj kot nekateri rigidni skeptiki, ter se raje osredotoča na bogastvo same komunikacije. Ugotovil je, da so mediji kanalizirali zdravstvene diagnoze in terapije (Edgar Cayce); visoko kakovostno literaturo (pesnika William Blake in William Butler Yeast); matematiko (sodobna teorija števil indijskega genija Srinivasa Ramanujana); glasbo in umetnost; praktične terapevtske in psihološke nasvete in vpoglede; pomembna poltična gibanja (Ivana Orleanska), religiozna odkritja in prerokbe (judaizem, krščanstvo, islam) in tudi nove religije (mormonstvo). Po Hastingu je približno 15 odstotkov ameriške populacije poročalo, da so slišali občasno notranji glas, ki jim je dajal informacije ali jih vodil.

Hasting verjame, da nobena posamezna razlaga medijstva – ne pokojniki, nečloveška breztelesna entiteta, niti naša lastna podzavest niti univerzalna zavest, ne pojasnijo prav vse primere.

 

Na začetku 21. stoletja ameriška fasciniranost nad medijstvom ne kaže nobenega znaka pojemanja. John Edward, Sylvia Brown in James Van Praagh je samo nekaj sodobnih medijev, ki so se uvrstili na liste najbolj popularnih.

Znanstveni in psihološki oddelek na Univerzi v Arizoni je opravil nekaj zanimivih preskusov Edwarda in njegovih sodelavcev ter znanih medijev. Leta 1999 so Dr. Gary Schwartz in njegovi sodelavci pripeljali v laboratorij Edwarda, znanega medija Georga Andersona (avtor uspešnice Ne umremo) in Suzane Northrop ter še dva znana medija. Preizkusili so, če lahko kateri od njih najde pravilno informacijo za 46 letno žensko iz Arizone, ki je v enem desetletju izgubila šest bližnjih prijateljev in sorodnikov. Noben od petih medijev ženske ni srečal prej. Vsak medij se je srečal z žensko posebej in zagotovili so, da so kakršnokoli sporočilo prejeli v znanstveno nadzorovanih pogojih. Da bi omejil možnost prevare, je Schwartz ločil medije od osebe z zaslonom, da je odstranil vizualne znake, uporabljal dve video kameri za snemanje vsake sekunde seanse, preprečil mediju vodilna vprašanja, tehniko, ki se imenuje ribarjenje …. Kljub vsem tem nadzorom, so mediji kot skupina dosegli v povprečju 83 odstotno natančnost pri informacijah, ki so jih priskrbeli osebi. (imena pokojnikov, preverjena zgodovinska dejstva, osebni opisi rajnkih …) Isti test je opravilo tudi 68 študentov univerze v Arizoni in so dosegli samo 36 odstotno natančnost pri informacijah. Podatki kažejo, da so visoko vešči mediji sposobni pridobiti točne in ponavljajoče informacije. Ker dejavniki prevare, napake in statističnega naključja dobljenih izsledkov ne morejo pojasniti, je treba v prihodnjih raziskavah vzeti v poštev druge možne mehanizme, kot so telepatija, super psi -nadčutne sposobnosti in preživetje zavesti po smrti.