Poleg Američanov in Rusov, ki so doslej naredili največ raziskav v parapsihologiji, so veliko ljudi s posebnimi psihičnimi močmi odkrili tudi na Kitajskem, kjer so že pred njenim razcvetom v ekonomsko in znanstveno velesilo, naredili veliko parapsiholoških raziskav. Po zlomu Sovjetske zveze leta 1989 so Rusi svoje arhive o paranormalnih pojavih (PSI) v paketu prodali Japoncem in Kitajcem. A že veliko prej preden so sovjetski PSI dosjeji prišli v kitajske roke, je na Kitajskem izbruhnila okultna nevihta kot še nikoli poprej, razkriva parapsiholog in raziskovalec zavesti Elmar R. Gruber v svojem delu Parapsihološke vojne.

 

Znanstvene raziskave parapsiholoških pojavov na Kitajskem v 20. stoletju so odkrile, da Kitajska razpolaga z velikim številom parapsihološko nadarjenih ljudi, med katerimi je še zlasti velik delež najstnikov. Kitajski dnevnik Sechuan Daily je 11. marca 1979 objavil poročilo o 12-letnem fantu z imenom Tang Yu, ki je lahko prebiral besedila tako, da jih je prislonil ob uho. Dva meseca pozneje so se povsod po Kitajskem pojavili otroci, ki so enako dobro izvajali ta fenomen. Otroški jasnovidci so sprožila petelina na puški, prav tako kot je to storil Uri Geller s svojim ‘zvijanjem žlic’ na Zahodu. Je bil to trik ali paranormalni fenomen?

Oktobra 1981 je parapsiholog Stanley Krippner iz Inštituta Saybrook v San Franciscu s svojimi kolegi vodil ekspedicijo na Kitajsko. Med njimi je bil tudi Hal Puthoff, ameriški fizik, ki je veliko raziskoval parapsihološke pojave. Parapsihologom so pokazali otroške jasnovidce in rezultate eksperimenta, ki je odkril nepojasnjene fizične učinke. Kitajske ideograme na kosu riževega papirja, ki je bil shranjen v zaprti škatli, so posneli na izjemno občutljiv film. V škatli so namestili elektrooptične detektorje, ki so registrirali pojav fotonov. Čim je otrok skušal na daljavo videti ideograme, so optični detektorji zabeležili svetlobne impulze na infrardečem in tudi na vidnem traku. Svetlobni impulzi so zadoščali, da osvetlijo film, na katerem so se takrat pojavili ideogrami. A to je držalo samo za tiste ideograme, ki so jih otroci pravilno prepoznali. To spoznanje je spodbudilo Puthoffove raziskave o tem, ali proces gledanja na daljavo spremljajo psihokinetični učinki.

Drugim znanstvenim krogom na Zahodu sta na konferenci Parapsihološke zveze leta 1982 v Cambridgeu vzbudila pozornost znanstvenika Chen Hsin in Mei Lei iz Pekinga, ki sta predstavila neverjetne dosežke kitajskih otrok. Otroci so lahko z osupljivo točnostjo prepoznavali števila, simbole in risbe, čeprav so bili skriti pred njihovimi očmi na prepognjenem listu  papirja, preprosto s tem, da so držali papir ob telesu. Kitajski znanstveniki tega niso imenovali jasnovidnost, temveč sposobnost upravljanja izjemnih funkcij človeškega telesa (EFHB). Od takrat je to službena oznaka, pod katero so se na Kitajskem izvajale raziskave PSI. Raziskave o izjemnih fenomenih, povezanih s sposobnostjo človeškega telesa in z mehanizmi osrednjega živčnega sistema, niso bile nič več kot nadgradnja znanosti medicine, fiziologije in biologije.

 

Odklepanje vrat brez rok

Val navdušenja za izjemne funkcije človeškega telesa je sprožil ustanavljanje skupin za preučevanje teh fenomenov na vseh vseučiliščih pa tudi v šolah. Več kot 500 kitajskih znanstvenikov je sprejelo izziv. Od samega začetka je eden najpomembnejših kitajskih znanstvenih časopisov Ziran Zazhi (Narava) objavil številne članke, ki so opisovali eksperimente s tega področja.

Tematiko so razširili in vanjo vključili tudi psihokinezo, potem ko so odkrili, da so nekateri otroci sposobni vplivati na male fizične objekte. Na primer, lahko so zvijali vžigalice ali premikali kazalce na uri. Primer enega takšnega poskusa je tudi biologinje Zhu YiYi iz Šanghaja, ki je sodelovala v številnih poskusih in pozneje postala raziskovalec znanstvenega časopisa za številna raziskovanja. »Subjekti so opazovali ozadje ure, opazovalec pa sprednjo stran. Opazovalci so lahko jasno opazili premikanje urinega kazalca. Imela sem srečo nekajkrat opazovati takšne preizkuse v laboratoriju Vseučilišča Yun Nan. Lahko razumete moje presenečenje, ko sem videla, kako se urin kazalec zelo hitro vrti naokrog, in to brez vsakega fizičnega manipuliranja.«

A to ni bilo edino presenečenje, ki je čakalo biologinjo. Nekoč je preizkušala 13-letnico, ki je trdila, da lahko samo z mentalno močjo odklene vrata. Zhu YIYi je prinesla žabico, ki jo je posebej za ta preskus kupila v Šhangaju. Zaklenila je vrata z žabico, vzela ven ključ in ga spustila v žep svojega plašča, kjer ga je ves čas trdo držala v rokah. Po 14 minutah močne osredotočenosti je deklica izjavila, da je žabica odklenjena. In ta je res bila.

 

Preučevanje qigonga

Po dolgotrajni ločenosti od preostalega sveta so se kitajski znanstveniki lotili odkrivanja paranormalnih fenomenov začenši od ničle. Glede na to, da niso imeli pristopa k rezultatom stoletnega intenzivnega raziskovanja PSI na Zahodu, so imeli možnost osvojiti popolnoma nov pristop. Uporabljali so niz inštrumentov kot možnih detektorjev in uspeli snemati modulirane infrardeče emisije gama-fotonov, medtem ko so fizikalni, kemijski in biološki detektorji snemali druge nepojasnjene emisije.

V času navdušenja z novim področjem raziskovanja je en sam človek zaznamoval usodo te rastoče znanosti prihodnosti. Ta človek ni bil nihče drug kot Qian Xuesen, kitajski oče vesoljske tehnologije. V tridesetih letih preteklega stoletja je študiral na Massachusetts Institute of Technology (MIT) v Bostonu, pozneje pa na Jet Propulsion laboratoriju kalifornijskega inštituta za tehnologijo, kjer je napredoval in postal Goddardov profesor reaktivnega pogona in vodilni pionir razvoja rakete. Leta 1955 je Qian zaprosil za odobritev za vrnitev domov. V zameno za 11 ameriških poletov iz korejske vojne je ameriška vlada odločila, da velikemu znanstveniku dovoli odhod, a je pozneje menda obžalovala takšno odločitev. Verjeli so, da se Kitajska brez Qiana Xuesena ne bi bila sposobna tako hitro pridružiti se krogu jedrskih in vesoljskih sil.

Qian Xuesen je opozoril, da so zunajčutni in psihokinetični fenomeni samo sekundarni učinki temeljnih načinov prenosa informacij, življenjske energije qi (ki), in je v zasebnem razgovoru z izdajatelji časopisa Ziran Zazhi, leta 1980 izjavil: »Nikoli se ni nihče še lotil odkriti končne sposobnosti človeškega telesa. Zato moramo znanost in tehnologijo uporabiti za proučevanje človeškega potenciala. Proučevati moramo kitajske tradicionalne medicinske teorije, qigong, izjemne funkcije človeškega telesa in tako lepo po vrsti. Na koncu bo vse to imelo za posledico nadaljnji razvoj funkcij, ki jih vi preučujete.«

Po tako optimistični začetni javni izjavi se je razvila žolčna razprava med Qianom in dogmatičnim socialnim znanstvenikom Yu Guangyuanom, ki je med drugimi položaji opravljal tudi mesto direktorja Inštituta za marksizem, leninizem in misli Mao-Zedonga. Yu je trdil, da so paranormalni fenomeni v nasprotju z marksizmom, leninizmom, dialektičnim materializmom in sprejetimi zakoni sodobne znanosti in da zato ne morejo biti resnični. Še več, zavrnil je sodelovanje v kakršnihkoli EFHB eksperimentih. Quian, ki je medtem novo znanost imenoval somatska znanost, je predvidel preobrat, ki bo vodil v novo revolucijo v znanosti in tehnologiji ter popolnoma spremenil prihodnost človeštva. Napovedal je, da bo ta sprememba veliko pomembnejša kot znanstvene revolucije z začetka 20. stoletja, ki jih je spodbudil razvoj teorije relativnosti in kvantne teorije.

V centralizirani državi se takšna nasprotja ne razrešujejo na intelektualni ravni, temveč s politično sodbo. 13. maja 1982 je glavni tajnik Komunistične partije Narodne Republike Kitajske Hu Yaobang odločil razsodbo v korist Yua, a Qianova slava je pripeljala do diplomatske odločitve. Raziskave PSI so uvrstili v »službeno nesprejemljivo polje raziskovanja«, a majhnemu krogu znanstvenikov so vendarle dopustili nadaljevati z raziskovanjem teh fenomenov. Vsako omenjanje parapsihološkega fenomena v javnosti je bila prepovedana, znanstveniki so o svojih rezultatih lahko poročali samo v besedilih, ki so krožili znotraj skupine. Od takrat ni bilo mogoče zaslediti nobenih novih člankov o PSI v Ziran Zazhiu, tema je tudi izginila iz časopisov, radia in televizije.

Raziskovalni projekti so potekali za zaprtimi vrati nekaj izbranih inštitutov, najpomembnejše projekte pa je vodil vojaški Inštitutu v Pekingu. Nenadno izginotje PSI-a fenomenov v javnosti skupaj z dejstvom, da je vojska z raziskovanjem nadaljevala v tajnosti, je navedel Amerikance k domnevi, da je Kitajska tudi vskočila v vagon PSI- tekme v oboroževanju.

 

Preboj materije

Inštitut za vesoljsko medicinsko inženirstvo (ISME) v predmestju Pekinga je velikanski znanstveni kompleks, kjer znanstveniki nosijo uniforme. V treh tamkajšnjih oddelkih preučujejo kozmonavtsko medicino, sestav človek-stroj-okolje in znanost o človeškem telesu. Inštitut je bil prvotno ustanovljen leta 1960 za medicinsko podporo kitajskih astronavtov. Ko so vesoljski polet s človeško posadko preložili za nedoločen čas, odlični laboratoriji in izkušeni znanstveniki niso imeli več kaj raziskovati. In tako so v tretjem oddelku ISME-a začeli z raziskavami PSI izjemnih funkcij človeškega telesa. Zvezda psihokinetičnih raziskovanj je bil mlad človek Zhang Baosheng, sicer navaden delavec iz province Jiangsu, ki je bil v znanstvenih publikacijah znan samo s kratico Z. Njegova sposobnost je bila zares osupljiva, saj je skozi stene zapečatenih posod premikal papirje s posebnimi simboli, male kemijske aktivne objekte in celo označene žive insekte.

V enem od poskusov, pri katerih je sodeloval Z, so kemično obdelan kos papirja vstavili v polovico steklene bučke, ki je bila po sredini staljena. V drugo polovico pa so vstavili kemično obdelan bombaž. Če bi se bombaž dotaknil papirja, bi to sprožilo kemično reakcijo. Bučka z vsebino je stala pet minut pred Zhang Baoshengom, medtem ko so štirje opazovalci skrbno opazovali poskus z različnih mest. Tedaj je papir prišel iz buče, ki je ostala povsem nedotaknjena z nepoškodovanim pečatom. Znanstveniki niso videli poteka procesa. V enem trenutku je bila v stekleni bučki vsa vsebina, v naslednjem trenutku pa se je papir že znašel zunaj bučke. Z analizo so na bombažu odkrili sledi kemične reakcije. Znanstveniki so domnevali, da je papir šel »skozi« bombaž in tako prišel iz bučke ven na plan.

V drugem poskusu so označeni živi insekt dali v zapečateno stekleno cev. Če bi kdo pokušal odpreti bučo, bi počil tanek las, zalepljen v buči. Spet sta dva znanstvenika opazovala Zhanga, ki je stal poleg bučke. Dve minuti pozneje se je insekt veselo plazil zunaj hermetično zaprte posode. Človeško oko ni zmožno opaziti tako hitrih procesov. Takšen eksperiment so enkrat uspešno posneli tudi s pomočjo kamere z veliko hitrostjo, ki je naredila 400 posnetkov na sekundo. Film kaže, kako las prehaja skozi steno hermetično zaprte steklene posode. Na eni povečavi se vidi las, medtem ko prodira skozi stekleno steno, na naslednji je napol znotraj, napol zunaj, na tretji pa je že povsem zunaj posode. Leta 1987 je vojni oddelek za vesoljske polete temu filmu dodelil nagrado drugega razreda za dosežke v znanstvenem raziskovanju. Žal znanstveniki zunaj Kitajske filma niso videli.

 

Čudežne ozdravitve

Z pa ni bil edini subjekt izjemnih sposobnosti na ISME, znanstveniki so imeli priložnost delati tudi s Yan Xinom, o čigar čudežnih delih se je govorilo na drugem področju. Tako je v trenutku ozdravljal ljudi z večkratnimi zlomi in jih usposobil, da so se pri priči vrnili na delo. Njegovi uspehi so bili tako številni, da so pacienti začeli o njem pisati članke. O Yanu se je razširil glas po vsej deželi in začel je nastopati pred velikimi množicami ljudi. Na njegovih predavanjih se je zbralo tudi do 30 000 poslušalcev, a to niso bile predstavitve, kot jih poznamo na zahodu. Običajno so trajale neprekinjeno od 6 do 14 ur. Večina poslušalcev v vsem tem času sploh ni zapustila svojega mesta, da bi kaj malega zaužili ali opravili nujno potrebo. Bile so to zgodbe o paraliziranih pacientih, ki so vstali iz vozička in shodili z radostnimi solzami v očeh, ozdravljenih sladkornih bolnikih, žolčnih kamnih, ki razpadajo, umiku raka in izginitvi bolečin. Trdilo se je, da je vse to rezultat zunanjih emisij (sevanj) Qi-a (kija). Yan Xin je bil namreč učitelj qigonga.

Qigong pomeni delo ali vadba s čijem. Qi (Ki) je temeljni pojem v tradicionalni kitajski medicini, saj predstavlja naravno silo, ki prežema vesolje in človeka. Po kitajskem učenju ima učitelj takšen nadzor nad čijem, da lahko z njim upravlja, ga kopiči in prenaša. S pomočjo lastnega čija s svojimi roki usmerja zunanji či, waiči, proti pacientu in na ta način vpliva na njegova obolenja.

S svojimi predstavitvami zunanje emisije čija je učitelj Qigonga Yan Xin osupnil celo državo. Z uporabo čija je lahko spremenil tudi molekularne strukture različnih snovi, vključno z ultravijolično absorpcijo značilnih preparatov DNA in RNA in stopnjo polarizacije svetlobnih žarkov, odposlanih z helijevim-neonskim laserjem.

Medtem ko so se raziskovanja PSI nadaljevala v javnosti, so javni nastopi Yan Xina in drugih učiteljev pospešila hiter razvoj čigonga v množično gibanje. Kitajsko združenje somatskih znanosti so ustanovili leta 1987, Ziran Zazhi pa je znova začel objavljati članke o PSI, čeprav so se zdaj izključno nanašali na čigong. Parapsihologija je mutirala v sprejeto področje znanstvenega raziskovanja. Nedavno je v Pekingu utemeljena Kitajska akademija somatoloških znanosti kot središče raziskovanja qigong PSI.

Kar zadeva pristop tujih znanstvenikov projektom in dokumentaciji, jih Kitajska še naprej ohranja v tajnosti. Leta 1996 sta potekali dve veliki srečanji; tretji svetovni kongres o akademski izmenjavi čigonga v medicini v Pekingu in Šesti mednarodni simpozij o čigongu v Šhangaju. Na obeh srečanjih so bili navzoči samo kitajski znanstveniki. Le nekaj japonskih znanstvenikov je nedavno pokazalo večje zanimanje za izsledke rezultatov njihovih raziskav čigonga.

Zahodna kultura, utemeljena na kartezijanskem pogledu na svet, jasno razlikuje med snovnim in duhovnim. Dolgo časa se je na zavest gledalo kot samo na sopojav možganske dejavnosti brez lastne vzročne sile. Šele zadnja leta se je to stališče spremenilo tudi med nevroznanstveniki. Ti čedalje bolj sprejemajo, da zavest vrši kavzalni učinek na telo. In zdi se, da se počasi krepi prepričanje, da zavest lahko doseže učinek tudi zunaj telesa.

Kitajsko mišljenje ni prizadetoz nobeno od takšnih filozofskih omejitev. Tradicionalno Kitajci ne priznavajo dihotomije zunanjega in notranjega sveta, telesa in uma. Pokazali so sposobnost, da ohranijo svoj edinstveni holistični pogled na svet, a hkrati prevzemajo instrumente empiričnih znanstvenih metod Zahoda. To pojasnjuje deloma tudi, zakaj je pogostnost in moč učinkov PSI večja na Kitajskem kot na Zahodu. Iz raziskav bogate zgodovinske tradicije z znanstvenimi metodami lahko Kitajska še veliko prispeva k izvoru svežih zamisli za preučevanje nenavadnih psihičnih pojavov.