Do prekognicije ali vedenja o dogodkih v prihodnosti prihaja pogosto spontano v vsakdanjem življenju, ko nas obidejo slutnje ali celo v sanjah. Gre za nadčutno zaznavo, pri kateri posameznik preprosto ve, da se bo nekaj zgodilo. Prekognicija se lahko nanaša na pomembne informacije o smrti in življenju, ko denimo sorodnik ve, da je bližnji umrl ali pa slutnja hude nesreče. Mnogo videnj pa je tudi dobivanje postranskih ali nepomembnih informacij, kot na primer kakšno srajco bo nosil prijatelj na naslednjem srečanju ali slutnja o nepričakovanem obisku priljubljene tete.

 

Človeštvo že od nekdaj pozna videnja, ki so napovedovala prihodnost. Sveto pismo je polno zgodb o preroških sanjah, podobne legende ima večina civilizacij. Mnogi verski preroki, kot sta Mohamed in Elija,  so videli prihodnost v sanjah. Plemenske združbe ali skupnosti imajo še dandanes šamane ali zdravilce, ki jih izberejo tudi zaradi njihovih sanj o prihodnosti. Tudi zahodna družba ima šamane ali jasnovidce. Eden najbolj znanih je bil zdravnik Nostradamus,  ki je v 16. stoletju pravilno napovedal številne poznejše dogodke, kot so velik  požar v Londonu, Napoleona, drugo svetovno vojno …

Raziskave paranormalnega so pokazale,  da večje tragedije sprožijo več sanj  o prihodnosti kot katerikoli drugi dogodek. Vzrok so močna čustva, ki jih predramijo. Čustva so namreč najbolj skupna, navadna oblika vnaprejšnjega videnja ali prekognicije. To dokazujejo številni primeri v zgodovini, med najbolj znanimi so brodolom Titanica, ki ga je podrobno napovedal Robertsonov roman Titanov brodolom, borzni polom leta 1929, ki ga je napovedal ameriški jasnovidec Edgar Cayce,  napoved atentata na predsednika Johna. F. Kennedyja iz leta 1936 in uničenje Nasinega Challengerja leta 1986.

 

Ali lahko preprečimo vizijo?

Vprašanje, ki je burilo že mnoge znanstvene in parapsihološke duhove je, če nekaj vemo vnaprej, ali lahko to tudi preprečimo.V sodobnih razpravah o paradoksih potovanja po času je samoumevno, da obstajata prihodnost in preteklost. Ta zamisel je temeljna poteza Einsteinovih teorij o posebni in splošni relativnosti. Ta implicira, da če se dogajajo vizije, to pravzaprav odkriva informacije o prihodnosti. In da nič ne moremo narediti, da bi spremenili  to prihodnost. Druga teorija pa pravi, da določena prihodnost ne obstaja. So različne alternativne prihodnosti, in katera se bo uresničila je odvisno od interakcije zavestnih bitij in snovne narave. Če ima posameznik prekognitivno vizijo, lahko deluje zavestno tako, da spremeni sluteno prihodnost. Če pa udeleženci delujejo v skladu z domnevnim načrtom, potem se bo zgodilo, kar je bilo napovedano, naprej videno.

 

Paranormalna videnja v sanjah

Eno najbolj znanih imen s področja raziskav nadčutnih pojavov je Dr. J.B. Rhine, ki sta skupaj z ženo Louiso Rhine v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja naredila vrsto zanimiv raziskav. Številni parapsihologi, ki raziskujejo nadčutne pojave, danes prihajajo do enakih, podobnih ugotovitev. Rhine je prišel do sklepa, da sta prekognicija in jasnovidnost dva vidika istega fenomena,  pojava. Pri jasnovidnosti vidimo cilj, kot je zdaj; pri prekogniciji vidimo cilj v prihodnosti. Tako kot razdalja ni ovira za jasnovidnost, čas ni ovira za prekognicijo. Nekateri lahko vidijo daleč v prihodnost, celo  leta in desetletja, ne le naslednjo uro, dan ali teden.

Louis Rhine je zbrala številna poročila o spontanih paranormalnih  videnjih v prihodnosti. Ljudje iz vse Amerike, ki so slišali o raziskavi parapsiholoških pojavov na univerzi Duke, so poslali pisma, v katerih so opisali lastne izkušnje. Louisa Rhine je leta 1948 začela sistematično raziskovati ta poročila, ki so narasla do števila  14.000 v treh desetletjih, ko se je upokojila. Prišla je do zanimivih ugotovitev: Skoraj 60 odstotkov teh nadčutnih doživetij se je pojavljajo v sanjah. Sanjsko stanje zavesti je torej ugodno za nadčutna doživetja. Louisa je razvrstila te sanje v dve vrsti: realistične sanje, ki so predstavljale dve tretjino nadčutnih sanj,  ostalo pa simbolične sanje. V skoraj 70 odstotkih  so bili ljudje sposobno delovati tako, da so se izognili neželenim dogodkom.

Primer za realistične sanje je denimo mlada ženska, ki je sanjala ponoči, da je velik lestenec, ki visi  nad posteljico njenega otroka, padel in zmečkal otroka. Njen mož in ona sta v sanjah stala v otroški sobi  in gledala uničenje. Ura je bila 4.35, slišala sta padanje dežnih kapelj na oknu in slišala, kako piha veter zunaj. Ženske so sanje prestrašile, odšla je po otroka in opazila, da je bilo vreme hladno in da je svetila polna luna. Počutila se je malce neumno, a je vzela otroka v naročje in ga vzela v svojo posteljo. Dve uri kasneje je njo in moža prebudil glasen trušč. Stekla sta v otroško sobo in zagledala lestenec, ki je padel na otroško posteljo. Ura je bila 4.35, lahko sta slišala zavijanje vetra in tolčenje dežja po okenski šipi.  V tem primeru so bile sanje resnične v vseh podrobnostih, razen v eni – uničenju otroka, ki ga je ženska preprečila s svojim dejanjem. Morda bi kdo oporekal, da je bila ženska podzavestno zaskrbljena zaradi lestenca in te skrbi so se manifestirale prek sanj. A to še ne pojasni takšnih podrobnosti, kot sta čas na uri in nevihta. To je nazoren primer delne spremembe možne prihodnosti, ki je posledica odziva na zaznavanje prihodnosti.

 

Simbolne sanje

Druga vrsta sanj so simbolne sanje, ki jih prepoznamo po tem, da ko se sanjalec zbudi je prepričan, da so te sanje pomembne in posebne, izjemne.  On ali ona intuitivno čutita, da ne gre samo še za ene nenavadne sanje. Tak je primer sanj neke kalifornijske matere, ki je med drugo svetovno vojno neke noči sanjala, kako se je vrnil sin mornar, prišel k njej in ji predal premočeno uniformo, rekoč: “Oh, mama, vse je tako grozno. Držala je svojega ihtečega sina v rokah in nenadoma  je postal spet otrok. Ko ga je zibala v svojih rokah, je prenehal jokati in se je zbudila. Bila je prepričana, da imajo sanje zanjo poseben pomen. Teden pozneje jo je ameriška vojna mornarica obvestila, da je sinova ladja bila torpedirana, uničena in se potopila prav tisto noč, ko je imela prekognitivne sanje. Sina so pogrešali in so domnevali, da je mrtev.

V približno 40 odstotkih se prekognicija dogaja v budnih urah, sta ugotovila zakonca Rhine. V nasprotju z sanjami budna prekognicija navadno zajema bolj malo predstav, pač pa neposredno, takojšnje vedenje o nekaterih dejstvih. Značilen primer je bila ločena ženska, ki je kramljala s svojo hčerko. Sredi pogovora je postal njen izraz osupel, presenečen. Ko jo je hči vprašala, kaj se je zgodilo, ji je povedala, da se je njen oče ponovno poročil. Hči o tem ni nič vedela. Malo potem je hči prejela pismo očeta, v katerem jo je obvestil, da se je poročil prav zvečer na dan, ko je mati prejela nadčutno znanje.

 

Navadne sanje ali nekaj več

Sodobne raziskave domnevajo, da vsak lahko kdaj pa kdaj sanja o prihodnosti, da pa večina podrobnosti svojih sanj pozabi, brž  ko se zbudijo. Zato so te sposobnosti le malo raziskane. Parapsihologi so dokazali, da najmanj vsak tretji občasno sanja prizore, ki preroško napovedujejo nek prihodnji dogodek, a so ponavadi simbolični in jih je težko pojasniti.

Če želimo odkriti, ali smo sanjali preroške sanje, parapsihologi priporočajo, da se prebudimo čim bolj počasi in osredotočimo na prvo podobo, ki jo zaznamo v umu. Oči ne odpiramo niti se ne premikamo, temveč se posvetimo podobam, ki jih vidimo. Ti prvi vtisi nam bodo pomagali spomniti se mnogih sanjskih prizorov iz minule noči. Čas bo nato pokazal, ali so bile sanje navadne ali pa morda nekaj več.