Po tibetanskem budističnem verovanju smrt ni nepreklicni konec potovanja, kateremu ne sledi ničesar več, ampak je priložnost, da se človek razsvetli in skozi proces srečevanja z elementi lastne zavesti spozna v sebi večnost. Tibetanci tekom življenja vadijo, da lahko v času smrti skozi vrh glave zavestno zapustijo telo. Po  tibetanski knjigi smrti, ki se podrobno ukvarja s transformacijo, skozi katero gre zavest v fazah umiranja, je potreben ciklus 49 dni, da se zavest nekega bitja, ki je umrlo, ponovno rodi na novem mestu. Od zavedanja v trenutku smrti je odvisen način nadaljevanja posmrtnega življenja in ponovno rojstvo.

Tibetanska knjiga mrtvih se ukvarja s procesi, skozi katere prehaja zavest med življenjem, umiranjem in  po smrti. Opisuje bardoje , kar v prevodu  pomeni vmesno oziroma prehodno stanje zavesti med smrtjo in novim rojstvom.  Tibetanci razlikujejo štiri takšna vmesna stanja, skozi katere prehajata um in zavest. Prvo vmesno stanje je od trenutka rojstva pa vse do trenutka neposredno pred smrtjo. Naslednje vmesno stanje traja od trenutka, ko se začne proces umiranja pa do samega trenutka fizične smrti. Potem nastopi tako imenovan bardo dharmate, znan tudi kot vmesno stanje bleščečega sijaja. In zadnje vmesno stanje se začne od trenutka potem ko smo umrli pa do trenutka ponovnega rojstva.

Zadnji dih – vrnitev v eter

Ko govorimo o tem, kako obstajamo kot bitja, Tibetanci pravijo, da nas je najlažje interpretirati  kot kombinacijo zavesti, ki je v interakciji s subtilnimi naravnimi prvinami: z zemljo, zrakom, vodo in ognjem. V trenutku smrti se ti naravni i elementi začnejo počasi gasiti in umikati proti zavesti, od koder pravzaprav izvira informacija za njihov razvoj.

Element zemlje, ki je povezan s fizičnimi sistemi, se začne počasi umikati. To se kaže tako, da umirajoči začne čutiti kot da se pogreza v zemljo, kot da nima moči več, da bi vstal. Takšni ljudje imajo pogosto potrebo, da jih nekdo dvigne, da se  podložijo blazine pod njih. Preprosto imajo občutek, da jih telo vleče navzdol, kot da so postali zelo težki. Tibetanski mojstri pravijo, da je to trenutek,  ko se element zemlje začenja počasi umikat v prvino vode, a hkrati se to na notranji ravni manifestira v obliki različnih vizij. Potem sledi umikanje proti notranjemu elemente vode. Človek postane zelo žejen, ker je voda povezana s tekočinami v telesu, a tekočine se posušijo. Takrat se spremeni percepcija in umirajoči začne videti svet okoli sebe,  kot da je v meglici.  Prvina vode se razkraja v prvino ognja. Potem ugasne element ognja, ki je povezan s toploto v telesu, zato začne umirajočega zebsti. Zunanji znaki na ravni percepcije so, da se začne bliskanje pred očmi, kot da bi videli kresnice leteti pred zidom. Naposled pride zadnja faza prvega dela tega barda, ko človek začne izgubljati dih. Izdih postaja vse daljši,vdih pa vse krajši,  na koncu trikrat močno vdihne in izdihne, potem pa dih zapusti telo.  Prvina zraka se razkraja v zavest. S prenehanjem diha človek velja za mrtvega, a po tibetanskem poznavanju tega procesa gre samo za zunanjo smrt, temu sledi tako imenovano notranje izginjanje elementov. Pravijo, da se v trenutku zadnjega diha pred očmi pojavlja prizor, ki je podoben siju sveče.  Ko telo enkrat fizično ugasne, se esence staršev, ki se v trenutku rojstva razporedijo vrh glave (očetova esenca) in štiri centimetre pod popkom (materina esenca) , začnejo spet umikati proti srcu in se integrirajo v njem. Trenutek tega procesa je eden od trenutkov, na katerega se jogiji pripravljajo vse življenje, da bi ga izkoristili za zavestno zapuščanje telesa z različnimi meditacijskimi tehnikami.

Osvobajanje zavesti od iluzij

Vsak človek gre skozi etape učenja osvobajanja lastne zavesti od iluzij. Ko se zavest raztaplja, v nekem trenutku pridemo  v stanje zavesti, ki je kot popolnoma temno nebo brez zvezd, meseca…Vse se zatemni in ta trenutek se imenuje ‘stanje črne zatemnitve.’ Ljudje, ki se niso pripravljali na ta trenutek in niso izurjeni v meditaciji ter se ne morejo več z ničemer povezati, niti vzpostaviti odnosa,  padejo kot v neko stanje nezavesti. Posamezniki, ki so izurjeni, pa pod pogojem, da ostanejo budni, v tej noči lahko dočakajo naslednji bardo, bardo bleščečega sijaja. Takrat se osnova naše zavesti manifestira na popolno čist način.  Njen popolni čisti potencial,  ki se opisuje z besedo čista svetloba, se manifestira brez kakršnekoli omejitve. To je tudi trenutek, ko se lahko izurjeni meditanti razsvetlijo in karmično očistijo.  Pogoj je, da prepoznajo to svetlobo kot svojo lastno naravo in v njej vztrajajo. Zato se smrt tudi opisuje kot priložnost, da se na lahek način doseže razsvetljenje. Ker so se v tem trenutku vse naše mentalne navade, negativni koncepti, obrazci v umu trenutek ustavili, ‘resetirali’, je naša percepcija osvobojena vseh omejitev. Tibetanski jogiji uporabijo ta trenutek, da meditirajo na to čisto svetlobo na ravni svojega srca .Videti so,  kot da so fizično mrtvi, nimajo pulza, ne dihajo, a v resnici so živi. Tibetanci jih testirajo tako, da jim mažejo maslo na predel srca. Dokler je maslo toplo, to pomeni, da je zavest prisotna, četudi srce ne utripa več. Zanimivo je, da se na telesu ne pojavijo mrtvaške pege, sklepi ostanejo prožni, ni mrtvaške togosti,  včasih lahko ljudje ostanejo v takšnem stanju dneve in tedne. Tretji bardo , bardo bleščečega sijaja, je večini ljudi nedostopen, ker je sam proces fizičnega umiranja tako šokanten, da se ljudje odzivajo kot v situaciji nekega šoka. Da ne bi izkusili bolečine, enostavno padejo v nezavest, ki običajno traja tri dni in pol. Zato ljudje, ki so bili v različnih stanjih klinične smrti, opisujejo, da so videli tunele, svetlobo in podobno…

Bhardo dharmate, ki je manifestacija narave zavesti, se pogosto opisuje kot brezmadežno nebo. To nebo nima nobenih lastnosti, nima omejitev in oporne točke, na katero bi se lahko naslonili. Zato je tako težko  biti v tem stanju, ker naša zavest deluje skozi oporno točko nekega objekta, preko nekega medsebojnega odnosa. Ljudje, ki niso izurjeni v tem, takšno stanje zavest ne morejo zaznati, zato se izogibajo soočenju z njim. Naša percepcija ima navado delovanja na določeni način. Če tega ne prepoznamo, se nam bo enostavno zgodilo, da bardo prespimo. V tem bardoju se sicer dogajajo zanimive manifestacije, ko se pojavljajo različna stanja, povezana z intenzivnimi barvami, zvoki, svetlobo, ki se manifestirajo kot miroljubna ali srdita božanstva,  kot jih Tibetanci opisujejo, a v resnici ne gre za zunanja bitja, temveč za prepoznavo naših lastnih  projekcij.  Te so kot odsevi slik na platnu, ki jih oddaja naša lastna zavest, mi pa se z njimi istovetimo. Če smo že tekom življenja vadili, da se ne istovetimo z vsebinami iz svoje zavesti, bomo lahko v tem trenutku naredili isto. To je prehod  v stanje razsvetljenja, ko zavest postane popolnoma čista, brez omejitev, osvobojena percepcij in vseh filtrov.

Četrti bardo poteka od trenutka smrti do rojstva. V temu bardoju se dogaja marsikaj. Lahko je komedija ali grozljivka, odvisno s kakšno percepcijo smo prišli do stanja smrti. Prvi izziv, s katerim se srečamo, potem ko je konec stanja bardoja bleščečega sijaja, ki ga večina ljudi preživi v nezavesti, je da se v nekem trenutku prebudimo v stanje smrti podobno kot se prebudimo iz sna. Skušamo se obnašati, kot da smo živi in odhajamo na mesta, s katerimi smo močno povezani in na katera smo navajeni. Pravijo, da je ljudem v takih trenutkih najtežje sprejeti dejstvo, da so umrli. Svojega telesa ne prepoznavajo  kot svojega in ves čas skušajo navezati stik s svetom okoli sebe, kar jih me uspeva in je izvor frustracije. Če so njihovi bližnji žalostni,  jih njihova žalost zelo vznemirja, saj so sposobni neposredno občutiti njihove občutke. Zato se v Tibetu izogibajo objokovanju  in velikemu žalovanju po smrti nekoga, ker verjamejo, da se na tak način ogroža zavest pokojnika.

Tibetanska knjiga smrti svetuje nekaj testov, s katerimi lahko preverimo, ali smo zares umrli ali ne. Lahko preverimo, denimo, ali imamo odsev v ogledalu,  ali  puščamo sledi na zemeljskem terenu ali imamo senco. Če zavračamo misel, da smo umrli in se trmasto želimo vrniti nazaj, je to vzrok frustracije. Dogaja se, da  si pokojni kjerkoli si zaželijo biti, znajdejo tam v trenutku. Ta bardo je temelj vseh filmov o duhovih, in dušah, ki so ujete nekje v medprostorju. Za ljudi, ki gledajo na stvari prijateljsko brez strahu in obupa, je lahko ta bardo zelo prijetno mesto in se lahko počutijo kot da gledajo zelo zanimiv film. Če pa so bili naši pogledi na svet negativni, je to kar se dogaja v bistvu to, da skušamo pobegniti od tega, kar vidimo, vendar se od lastnega uma ne da nikamor pobegniti. V četrtem bardoju se ljudje lahko spomnijo vadbe meditacije ali drugega mentalnega treninga, ki so ga izvajali tekom  življenja, da prepoznajo, da je vse, kar se dogaja pravzaprav ena velika predstava. Bitje lahko prepozna, kaj se mu dogaja, da je v snu in v končnem trenutku prepozna, da temu sledi ponovno rojstvo, prepozna očeta in mater kot manifestacijo univerzalnih načel moških in ženskih  Bud, združenih v enost. S tem ko ju prepozna kot manifestacijo transcendentalnih principov, lahko spet razvije željo za ponovnim rojstvom. Karmični veter ga pripelje na kraj, kjer se ljubijo njegovi prihodnji starši.